Breda Pugelj ČRNI MOŽ Komedija za mlade od 5 do 105 let (Odlomek) Osebe: LINA, slaščičarka, ki ji veter in zvezde pošiljajo pesmi TARA, deklica, ki bi rada osrečila svet BETINA, pometačka, ki se ji zdi cesta predolga MAŠA in DAŠA, dvojčici, ki to rajši ne bi bili JAKOB, zaporničar, ki ljubi vlake MARKO, učitelj, ki ne more živeti brez šolskega zvonca PRIZORIŠČE: vrt pred Linino pekarno Pred Linino pekarno in slaščičarno. Na vrtu dva ali trije stoli. Noč. LINA (sedi pred hišo in tiho brenka na kitaro. Išče melodijo. Jo najde.) Mhm, takole bi pa šlo (zapoje in sproti išče besede): Moja kitara zapoje, šele ko pade mrak, ko so vse ulice prazne in utihne poslednji korak. Ja, tole pa ni slabo – še enkrat. (Zapoje odločneje in igra glasneje.) Moja kitara zapoje, šele ko pade mrak ... UČITELJ (vpije za odrom): Lina ... Lina ... LINA: Pssst! Ne tako glasno, gospod učitelj, saj boste prebudili vso vas, potem pa ne bo tako lepe tišine in vse besede mi bojo odletele. UČITELJ: Ti poj tiše, ti! Ali pa še bolje, pojdi spat. A veš, koliko je ura? Zdaj je noč in vsi pametni ljudje spijo. Brenkaj in prepevaj čez dan, če že moraš. Lahko noč! LINA (pritajeno): Lahko noč, gospod učitelj. (zase) Ljudje so res čudni. (Tiho zabrenka.) Kako naj pojem in igram čez dan, ko je vse naokrog en sam hrup, avtomobili, motorji, zvonovi, ure ... živa groza! (Tiho zapoje.) Zakaj me nihče ne razume, da me šele noč prebudi, saj veter prinese mi pesmi, šele ko se vse pomiri. Izza zelenja se pritihotapi Tara. Na hrbtu ima natlačeno šolsko torbo, na glavi čepico s senčnikom. Ko zagleda Lino, se spet skrije za zelenje. Lina jo začuti, a je namenoma ne pogleda. Tara sede na tla in prisluškuje. LINA (lovi iz vesolja tretjo kitico): Napevi se skrivajo v krošnjah, ki v vetru zašeleste, besede mi pošljejo zvezde, ki tiho z neba se blešče. (Ne da bi pogledala proti Tari, kot mimogrede): Zakaj se pa skrivaš? TARA (prestrašeno plane pokonci) LINA: Pridi bliže. (Brenka naprej in poje.) Saj pesmi so skrite v potočku, ki preko kamnov hiti ... (Še vedno ne pogleda Tare.) Kaj si pa skuhala, da te je tako strah? TARA: Nič. LINA: A zaradi niča se plaziš sredi noči naokrog, ko bi morali vsi pridni otročički lepo ležati v postelji? TARA (napol zase): To se sliši ful kot moja mama! LINA (se med brenkanjem zasmeje) TARA: Kaj pa je tako hecno? LINA: Čudno govoriš. TARA: Saj si ti tudi smotana, ko sediš takole v temi in sama sebi prepevaš ful dolgočasne litanije. LINA: Kaj ko bi prišla bliže, da te vidim? Kako ti je ime? TARA (se ji počasi približa, obstoji nekaj korakov od nje): Tara. LINA: Jaz sem Lina. TARA: A moram zdaj reči »me veseli«? LINA (jo pozorno opazuje): Aha. TARA: Kaj pa je zdaj »aha«? LINA: No, če te takole pogledam, bi rekla, prvič, da si ušla od doma, drugič, da si že nekaj ur na poti, tretjič, da si lačna, aja, oprosti, ful lačna, in da bi se, četrtič, ful rada z nekom skregala – a sem povedala tako, da si me razumela? No? A drži? TARA (zazija): A si ti ... (se znajde in nadaljuje spet odrezavo) A ti misliš, da si kakšna super bejbi, ki pogleda in takoj vse ve, a? LINA: Pridi bliže in sedi. Če pogledam tvoje superge, si utrujena, pa ni treba biti super bejbi, da to uganem. TARA (sede bliže Line in premika stopala): Pa me res ful bolijo noge, prej še opazila nisem. LINA: No, zdaj pa na dan z besedo. Kaj je šlo tako narobe? TARA: Šlo narobe?! Za dol popadat je, da veš. LINA: Kaj pa? TARA: Kaj? Vse! Vse po vrsti. LINA: Pa povej vse po vrsti! TARA: No ja, takoj zjutraj se začne: »Tarica, zbudi se! Deset do sedmih je.« Jaz pa zatiskam oči in lovim sanje za rep, ki se seveda kot šus izgubijo – kam pravzaprav? – pa že gre morija naprej. »Tara, pet do sedmih je! Mleko je na mizi, meni se mudi, pa glej, da si do pol osmih iz hiše, da ne boš spet zamudila!« Pa je že ni. Jaz iz postelje, še ful zaspana, pa umit, pa cote nase, pa kar naprej moram gledati na uro, in če potem spotoma vidim kaj ful zanimivega in se malo zamudim, že slišim uro, ki bije osem, pa vem, da sem zamudila in da moram izbrskati kakšen super izgovor. Še dobro, da jih imam na zalogi celo zbirko – super izgovorov namreč. LINA: In to se ti zdi tako strašno? TARA: Saj ni samo to. Čez dan nikoli nikogar ni doma. Ati je kar naprej na poti, mama ima ful važnejših stvari, kot sem jaz, in ko se zvečer končno prikaže, »a si še zmeraj pred televizorjem – a si pogledala na uro«, to je vse, kar me vpraša – »a si pogledala na uro, a si pogledala na uro«, kaj drugega je sploh ne zanima. In potem »skrajni čas, da se spraviš v posteljo, otroci v tvojih letih potrebujejo veliko spanja«. Ti, zakaj je zvečer tako ful zoprno iti spat, zjutraj pa bi bilo tako kul še malo poležat. A ti to veš? LINA: Nimam pojma, ampak o tem premišljujem že celo življenje. TARA: Kdaj pa mama tebe zbudi? LINA: Mene nihče ne zbudi. Se pravi, zbudijo me že, takole pet jih stoji pred vrati in vsi se derejo, zakaj moja pekarna še ni odprta. Izza odra zaslišimo Betino, ki pometa cesto.