Danes s pločevino zatrpana betonska ploščad, ki ob svojem robu sramežljivo skriva steber, na katerem je junija 1991 prvič zavihrala slovenska zastava, je bila pred dvajsetimi leti s svojo bolečo praznino simbol zmagoslavja. Prvega decembra 1989 bi se namreč na ploščadi pred parlamentom moral zgoditi miting resnice, ki bi prinašal resnico o trpljenju Srbov na Kosovu in ki bi tako mimogrede odnesel še republiško vodstvo. A v Sloveniji je bilo takrat mnenje enotno: nihče nam ne bo prišel sem »afne guncat« in potem ko zvezni organi niso hoteli niti slišati o prepovedi mitinga v Ljubljani, je odločitev sprejelo republiško vodstvo.Kot pravi takratni predsednik predsedstva Slovenije Janez Stanovnik, so se on, Dušan Šinigoj (takratni predsednik izvršnega sveta) in Tomaž Ertl (takratni sekretar za notranje zadeve) ob jutranji kavi, po neuspešni poti v Beograd, dogovorili, da bodo miting prepovedali, odločitev pa bo potrdila tudi skupščina. Seveda so lahko odločitev sprejeli na tako hegemonističen način, ker so imeli podporo javnega mnenja. Rodila se je akcija Sever.Vse skupaj se je začelo z zborovanjem v podporo rudarjem iz Starega trga v Cankarjevem domu, ki je bilo pravzaprav povod za vso mitingaško politiko. Miroslav Šolevič, RTV-mehanik iz Kosovo Polja in predsednik Božurja, organizacije za vrnitev Srbov na Kosovo, ki je bil sicer pobudnik tovrstnega izvoza resnice srčice Srbije po drugih republikah, a so ga hitro instrumentalizirali, je namreč prvi miting napovedal že marca 1989, a ga nato prestavil na december. Poimenovali so ga »miting resnice« o Kosovu. Osnovni namen mitinga je bil seveda vse kaj drugega kot širiti resnico. Zaradi očitnih namenov organizatorjev je ljubljanski mestni sekretariat za notranje zadeve 20. novembra zavrnil vlogo Božurja za izdajo dovoljenja za pripravo mitinga. Ne glede na prepoved so mitingarji vztrajali in pritisk še stopnjevali. Sedemindvajsetega novembra je izvršni svet skupščine SR Slovenije sprejel sklep in naložil sekretarju za notranje zadeve Tomažu Ertlu, da sprejme vse potrebne ukrepe, da do mitinga ne bi prišlo. V zgodovino so ostale zapisane besede, s katerimi se je Ertl ob takratnem nastopu pred poslanci v skupščini v veliki meri odkupil za marsikatero potezo iz osemdesetih. S tresočim glasom, a polnim odločnosti, je dejal: »Naj ne bo ljudi strah. Nobene potrebe ni. Imate svojo milico, ki bo storila vse, da boste varni...Suho vajo« za morebitno umiritev navijaških strasti med mitingaši so miličniki sicer opravili že 11. novembra 1989, ko je v Ljubljani pri Olimpiji, ki je takrat igrala v prvi zvezni nogometni ligi, gostovala Crvena zvezda, z njo pa tudi horde navijaške skupine Delije. Pavle Čelik priznava, da je za tisto varovanje kasneje dobil opomin republiškega vodstva, a da je bilo varovanje potrebno zaradi takratnega položaja v Jugoslaviji in mitingaškega vzdušja, ki je prepojilo vsa vlakna srbske družbe. »Obstajala je resna nevarnost, da bi takrat kar ostali v Ljubljani in s svojimi somišljeniki tu pripravili miting. Lahko bi prišlo do nasilja in JNA bi imela takoj razlog za uvedbo izrednih razmer. To so bili strašno resni časi in povsem neprimerni, da bi se šli neke človekoljube ali velike demokrate,« pravi Pavle Čelik, takratni načelnik ljubljanske milice, v majhni pisarni na Kotnikovi ulici povsem resno. Pod krinko varovanja športne prireditve so v milici že takrat »trenirali strogost« do mitingaških izlivov, kar je slovensko milico elementarno ločevalo od milic drugih republik, ki so skrbele, da so mitingi uspeli.Z uredbo RSNZ je bilo v dneh okoli napovedanega mitinga prepovedano zbiranje in omejeno gibanje večjih skupin. »To je bil povsem zakonit ukrep, ki je imel podlago v zakonu o notranjih zadevah, in hkrati legitimen, saj je bilo celotno slovensko javno mnenje na strani takratne oblasti – preprečiti miting in divjanje mitingarjev,« pravi Čelik. »Če slovenska milica tega mitinga ne bi preprečila, bi slovenska oblast padla! Stoodstotno! Tako dolgo bi ostali tu in razgrajali, da bi vojska prevzela oblast in uvedla izredne razmere,« odločno zatrdi Čelik. Organizatorji mitinga resnice so namreč zagotavljali, da bodo v Ljubljano prišli v spremstvu svoje oborožene milice, zato je bilo izjemno pomembno, da oblast miting onemogoči. Če bi ga namreč le nadzorovala, bi bil spopad neizogiben. »Če smo mi takrat ob mitingu južno mejo zastražili – Kolpa, Sotla, Dragonja, vse to je bilo zavarovano – s kontrolnimi točkami, so te kasneje postale mejni prehodi. V tem smislu je to morda res enoten proces – od mitinga do vzpostavitve polne suverenosti 8. oktobra 1991. Vsekakor je bila akcija Sever ena izmed točk v celotnem procesu osamosvajanja,« pravi Čelik, a takoj pove, da takrat ni še nihče razmišljal o osamosvajanju. Vam je bilo kaj žal, da niste takrat prišli v položaj, ko bi lahko ukrepali? Navsezadnje ste bili nabrušeni, pripravljeni na spopad z nasprotnikom, potem pa tak antiklimaks, bolj za šalo kot ne postavim vprašanje upokojenemu policistu. »Ja, seveda!« vzklikne Čelik. »Madona, zakaj niso prišli, je takrat krožilo med policisti. Saj so bili za to izurjeni, imeli so solzivec in puške za izstreljevanje solzilnih bomb, pa jih niso mogli uporabiti.« Čelik se seveda še kako zaveda, da je bilo kar bolje, da ni nihče prišel, a vseeno ostaja tudi pri njem občutek, kot bi se pripravili na veliko tekmo, na tribunah bi se trlo gledalcev – nasprotnika pa od nikoder. Zmaga je v takem primeru precej manj sladka... A tako priljubljena, kot je bila policija takrat, ni bila nikoli več, morda le še ob vojni za samostojnost. »Posebno prijeten je bil sprejem pripadnikov posebnih enot milice iz Maribora in Murske Sobote. Ob prevozu kolone vozil skozi Krško so ljudje stali na pločniku in ploskali. Tudi sicer je bila milica v tistih dneh čislana in spoštovana kot še nikoli,« je pred časom dejal Miha Molan, ki je v času akcije Sever vodil milico v Krškem, ki bi bila zaradi prometnih poti verjetno najbolj na udaru, če bi se mitingaši kljub vsemu odločili priti v Ljubljano.Dejstvo je, da so bili mitingaši v Novem Sadu in Titogradu »uvoženi«, a dejstvo je tudi, da ne milica ne lokalni prebivalci niso storili nič za ohranitev takratne oblasti. V Sloveniji je bil položaj povsem drugačen. Proti mitingašem sta bila tako republiško vodstvo kot javno mnenje in tudi morebiten prihod glasnikov resnice tega ne bi spremenil. »Saj to je bil problem. Vrh jugoslovanske armade je vseskozi iskal 'poštene Slovence', ki bi prevzeli oblast, kot je storil Rahman Morina na Kosovu. Tega v Sloveniji niso našli in po mojem prepričanju je to tudi največji razlog, da vojska ni nikoli poskusila z uvedbo izrednega stanja, ker niso imeli nikogar, ki bi ga postavili. In ta homogenost je bila svojevrsten obrambni ščit Slovenije, ki je zagotavljal, da ne miting ne morebitna uvedba izrednih razmer ne moreta uspeti,« je prepričan zgodovinar Božo Repe. Zanimivo je, da se je srbskim floskulam o demokratičnem primanjkljaju slovenskega vodstva, ki da »svojemu narodu ne dopusti slišati resnico«, pridružil celo takratni ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann, ki je Janeza Drnovška, takrat predsednika predsedstva SFRJ, prepričeval, da Slovenija omejuje demokracijo, čeprav je Repe prepričan, da Američani pri nas sploh niso hoteli demokracije, pač pa le red.»Dogodke leta 1989 je treba gledati v sosledju in nikakor ne gre pozabiti na sprejem ustavnih amandmajev v Sloveniji septembra 1989. S temi amandmaji je Slovenija zavarovala doseženo stopnjo demokratizacije in doseženo stopnjo suverenosti ter vzpostavila neko povsem drugačno situacijo. Naenkrat imate državo, v kateri skuša oblast prevzeti Milošević preko centralizacije Jugoslavije, tako da prevzema oblast najprej tam, kjer jo lahko: najprej v Vojvodini, pa v Črni gori, pa na Kosovu, nato poskuša še v Bosni in na Hrvaškem, kjer ima veliko srbsko skupnost in šibko republiško oblast. Nato poskusi še v Sloveniji, ki je ključna iz enega samega razloga: če bi tukaj uspel s prevzemom oblasti, potem je Jugoslavija centralizirana in do razpada najverjetneje ne bi prišlo, vsaj ne v takšnih okvirih. Za Slovenijo je bila torej preprečitev mitinga vitalnega pomena, zlasti zato, ker je bila s tem uveljavljena slovenska suverenost na slovenskem ozemlju. Ustavni amandmaji so seveda pomembni, a so predvsem pravni akti, tokrat pa je šlo za efektivno uporabo pravnih aktov,« pravi Repe.Poudarja tudi, da je bila dosežena legitimnost konsezualna, kljub temu da so bile po letu 1988 znotraj Odbora za zaščito človekovih pravic žive tudi ideje o državljanski nepokorščini, se pravi o rušenju slovenske oblasti. A kot poudarja Repe, je bila ta oblast edina, ki je zagotavljala delovanje Slovenije, ki je bila v odnosu do Jugoslavije legalna in legitimna in ki je nosila vso težo odgovornosti za sprejeto odločitev. »Če bi prišlo do spopadov in mrtvih, bi ta oblast nosila odgovornost. Opozicija se je takrat šele formirala in ni imela v rokah nobenih vzvodov moči, da bi kaj obrnila. In če bi padla oblast, bi bilo zradirano vse, vključno z opozicijo, in zato je bila za tedanje razmere odločitev o prepovedi mitinga zelo pogumna odločitev,« pravi Repe. anes s pločevino zatrpana betonska ploščad, ki ob svojem robu sramežljivo skriva steber, na katerem je junija 1991 prvič zavihrala slovenska zastava, je bila pred dvajsetimi leti s svojo bolečo praznino simbol zmagoslavja. Prvega decembra 1989 bi se namreč na ploščadi pred parlamentom moral zgoditi miting resnice, ki bi prinašal resnico o trpljenju Srbov na Kosovu in ki bi tako mimogrede odnesel še republiško vodstvo. A v Sloveniji je bilo takrat mnenje enotno: nihče nam ne bo prišel sem »afne guncat« in potem ko zvezni organi niso hoteli niti slišati o prepovedi mitinga v Ljubljani, je odločitev sprejelo republiško vodstvo.