Pri daru življenja in ljubezni vsekakor ni mogoče zaobiti družine, v kateri na posebno učinkovit način sprejemamo ta dar in stopamo v nove verige podarjanja, kar je bistvo življenja. Ko se mož in žena vzajemno podarjata in sprejemata v enosti duha in telesa, se vedno bolj odkriva v njih želja po odkritosrčni podaritvi. Brez tega bi zakonu nekaj manjkalo, saj so zakonci poleg medsebojne ljubezni in podpore poklicani tudi k temu, da postanejo občestvo roditeljev, občestvo življenja. Ko iz polnosti svoje ljubezni podarijo življenje otroku, vstopi mednje nova človeška oseba. Ta oseba je dar, ki je podarjen njuni ljubezni, da jo sprejmeta in odgovorno poskrbita zanjo in njeno vzgojo. Otrok je Božji dar, starši so pri tem daru njegovi sostvarniki, Božji sodelavci. Kaj pomeni novo človeško bitje dar za družino, za družbo, za narod in za Cerkev? Med ljudmi se z vsakim rojstvom poraja veselje, odprto sprejemajo nove člane v družine in skupnosti. Res, da je vsako rojstvo in vsak otrok povezan z novim naporom, žrtvami in ekonomskimi stroški, zato se pri nekaterih starših porodi skušnjava, da bi tega daru ne sprejeli, ker bi motil njihove načrte, ekonomske zmožnosti in jih preveč obremenil. Toda otrokov prihod ni le jemanje in ogrožanje svobode, ampak tudi velika dobrina, obogatitev. Otrok prinaša in daje veliko. Vsak otrok je delček tistega dobrega, po katerem smo ljudje bolj ljudje in po čemer dobiva naša zemlja človeški obraz in naklonjenost. Otrok je velik dar za starše, ki so mu skupaj s Stvarnikom podarili življenje. Otrok je prispevek za njihovo dobro, za njihovo življenje in življenje širše skupnosti. Ta otrok je tako kot vsak človek Božja slava, skupno dobro vsega, kar obstaja. Kaj more biti večja dobrina od človeka, ki je enkraten in neponovljiv? Vsak človek prinaša tudi Božji pečat in žarek njegove dobrote v skupnost. Bog ga je poklical k življenju zaradi njega samega in ne da bi bil lastnina svojih staršev ali služil namenu koga drugega. Človek nosi v sebi svoje dostojanstvo, ki se razvija v družini in družbi, ob vzgoji in ljubezni. Zelo hudo je, če so otroci deležni motenj ljubezni, kar povzroča hude duhovne in psihične rane za vse življenje. Vsako rojstvo lahko razumemo kot velikonočni dogodek, iz žrtve in trpljenja ter ljubezni se rodi novo življenje. Jezus primerja uro svoje smrti s porodnimi bolečinami. To je zmaga življenja nad smrtjo, kozmosa nad kaosom. Rojstvo otroka razkriva moč življenja, ki je močnejše od neživljenja in smrtnega kaosa. Jezus je prišel, da bi imeli življenje v polnosti, zato tudi v vsakem rojstvu odmeva njegova velikonočna zmaga, saj je živi človek Božja slava, kot je zapisal sveti Irenej. Brez te resnice življenja, ki izhaja iz ljubezni in daritve, ne bi moglo priti do polnega smisla človeškega življenja. Cerkev ostaja izvir evangeljskega oznanila o življenju, ki izhaja iz medsebojne podaritve zakoncev in Božjega daru. V družini se tako obnavlja življenje in premaguje smrt, vedno znova išče razsežnost dobrega za ljudi in je zanje odgovorna. Papež Janez Pavel II. je močno poudaril odgovorno očetovstvo in materinstvo, ki je še posebno povezano s trenutkom spočetja, ko sta zakonca eno telo v najgloblji ljubezni in moreta postati roditelja. Ta trenutek ima posebno vrednost tako za njun medsebojni odnos kot za služenje življenju. Iz svoje ljubezni moreta posredovati življenje novemu človeškemu bitju. Za to življenje sta tudi odgovorna, saj ima otrok pravico, da je sprejet in ljubljen od samega začetka svojega bivanja. Papež Janez Pavel II. je poudaril, da sedanja družina išče ’lepo ljubezen’, ljubezen, ki ni le skrčena na zadovoljitev poželenja, ampak nežnost in veselje nad drugim, ki se podarja, in drugim, ki prihaja na svet. V tem odnosu se spreminja kultura smrti v kulturo življenja, tu je kraj največjega spoštovanja in čutenja. Zato se ne smejo družine zaplesti v ideologije neživljenja in različnih svobodnih ljubezni. Prava ljubezen je namreč vedno zahtevna, odgovorna in odprta v življenje. Razne oblike ’svobodne ljubezni’ pa izrabljajo človeške slabosti, tako, da jim z zavajanjem in odobravanjem javnega mnenja poskrbijo določeno obliko zaščite, ne upoštevajo pa posledic, ki prihajajo iz tega, posebno, če jih morajo plačati poleg zakonca tudi otroci, ki so navadno oropani očeta in obsojeni, da postanejo sirote živih staršev. /Pismo družinam, 14/