človeškega bitja do življenja od trenutka spočetja dalje, ne glede na to, ali je to bitje zavestno ali ne. Za naklonjene splavu se je sklicevanje na odsotnost sposobnosti zavedanja izkazalo za tvegano strategijo. Na podlagi raziskav, ki so pokazale, da se premikanje ploda prične že šest tednov po oploditvi, in v povezavi z drugimi raziskavami, ki so zasledile možgansko dejavnost že pri sedmih tednih, se je namreč oblikovala domneva, da bi lahko bil plod sposoben občutiti bolečino na tej zgodnji stopnji nosečnosti. Zaradi te možnosti so bili liberalci zelo oprezni pri sklicevanju na nastop zavesti kot točke, na kateri ima plod pravico do življenja. K vprašanju zavesti se bomo vrnili v nadaljevanju tega poglavja, saj igra pomembno vlogo pri vprašanju poskusov na zarodkih in plodovih. Tedaj bomo obravnavali tudi zgodnejši mejnik, ki bi lahko bil pomemben za poskuse na zarodkih, ne pa tudi za razpravo o splavu. Glede splava je dosedanja razprava pokazala, da liberalno iskanje moralno ključne ločnice med novorojencem in plodom ni uspelo ponuditi nobenega dogodka ali razvojne stopnje, ki bi lahko ločevala tiste s pravico do življenja, od tistih, ki je nimajo, in sicer na način, ki bi jasno pokazal, da sodijo plodovi na razvojni stopnji, na kateri je opravljena večina splavov, v drugo kategorijo. Konservativec, ki vztraja, da gre pri razvoju od zarodka do novorojenca za postopen proces, ima za to trdne osnove. nekaj liberalnih argumentov Nekateri liberalci ne oporekajo konservativni trditvi, da je plod nedolžno človeško bitje, vendar kljub temu trdijo, da je splav dopusten. Obravnaval bom tri argumente, ki podpirajo to stališče. Posledice restriktivnih zakonov Prvi argument trdi, da zakoni, ki prepovedujejo splav, splavov ne preprečijo, ampak jih le preženejo v ilegalo. Ženske, ki želijo narediti splav, so pogosto obupane. Odidejo k mazačem ali si poskušajo pomagati z ljudskimi zdravili. Splav, ki ga opravi usposobljen zdravnik, je enako varen kakor vsak drug zdravniški poseg, če 140