Preden se odločimo za operacijo, moramo biti sigurni, da je le-ta indicirana, to se pravi vedeti moramo, ali gre za osnovno obolenje ali za kakšno drugo bolezen, ki ima za posledico nehoteno uhajanje urina. Opredeliti moramo natančno, kakšne vrste urinsko inkontinenco ima bolnica in ali bo izbrana operacija zagotovila najboljši uspeh in povzročila najmanj neželenih stranskih učinkov. Če je bolnica v slabi splošni kondiciji oziroma ima zaradi starosti še druga sistemska obolenja, ki preprečujejo možnost operacije. Pomemben je tudi izvid ginekološkega in urološkega pregleda ter ali je bila bolnica že kdaj operirana. Končno pa tudi do kakšne stopnje je urinska inkontinenca izražena in z njo povezan problem socialnega uveljavljanja bolnice. Najpomembnejše je, da so možnosti konzervativnega zdravljenja povsem izčrpane. Pri številnih bolnicah z blažjo obliko bolezni že na ta način dosežemo zadovoljivo izboljšanje. Zavedati se moramo invazivnosti kirurškega zdravljenja, nenazadnje pa, kot je danes vse bolj pomembno, tudi njegove cene. Nekatere bolnice se za operacijo preprosto ne morejo odločiti oziroma jih težave z uhajanjem urina v vsakdanjem življenju ne ovirajo toliko, da bi se za operacijo odločile. V primeru hujše stopnje urinske inkotinence in v primeru neuspeha konzervativnega zdravljenja pa se odločimo za operacijo. Ta je lahko narejena skozi nožnico ali prek trebušne stene ali pa je kombinirana. Vrsto operacije izberemo na osnovi podatkov diagnostičnega postopka. Zdravljenje urinske inkontinence pri ženski začnemo vedno z konzervativnimi metodami. Najstarejši način zdravljenja so vaje za krepitev mišic medeničnega dna, ki jih poznamo pod imenom vaje po Keglu. Te vaje so v izročilih številnih primitivnih ljudstev in zapisih vzhodnoazijskih kultur opisane kot vaje za krepitev mišic medeničnega dna predvsem zaradi izboljšanja občutenja spolnih odnosov, kar pripomore h boljši spolnosti. Vaje po Keglu poznajo ženske po vsem svetu. Kegel jih je priporočal predvsem za preprečevanje nastanka urinske inkontinence pri ženski. Vaje predstavljajo hoteno kontrakcijo in relaksacijo mišic medeničnega dna, vključno z mišico zapiralko sečnega mehurja. Aktivno izvajanje vaj poveča moč in vzdržljivost teh mišic, kar je posebej pomembno v pogojih nenadnega povečanja trebušnega pritiska. Učenje vaj je zamudno, številne bolnice jih ne razumejo ali se jih ne znajo naučiti, si morda ne vzamejo dovolj časa za učenje in prekmalu obupajo, še preden nastopi klinično vidno izboljšanje, to je po nekaj tednih oziroma mesecih. S kondicijo mišic medeničnega dna je tako kakor z vsako telesno kondicijo. Pridobimo si jo počasi, izgubimo pa v zelo kratkem času, zato priporočamo vsaki ženski, da vse življenje vzdržuje kondicijo življenjsko pomembnih mišic in tako prepreči marsikatero nevšečnost.