Lepo in prav in fino je, če človek v življenju počne še kaj drugega, kot je in spi ter dela. Če mu je postranska stvar povrh vsega še v veselje, pa sploh. Bolj težavno je, če ga ljubiteljstvo tako zasvoji, da vanj vloži več, kot zmore ali pa, kar je še huje, da več ne loči, kaj je črno in kaj belo. Primer prvih so vsekakor entuziasti, ki svoja prizadevanja v neki dejavnosti priženejo tako daleč, da postanejo njen sinonim. Četudi za svoje delo niso ne plačani ne kako drugače nagrajeni kot samo s "hvala lepa", pa brez njih ne bi bilo mnogih kulturnih in športnih društev ali drugih interesnih skupin. In primer drugih? O, tudi ti so poznani v vsakem okolju. Najverjetneje z najboljšimi nameni pa včasih tako skrenejo iz osi svojega vrtenja, da jih zanese bolj v škodo kot pa v dobro tistega, kar počnejo. Niso ravno med najbolj tipičnimi, a morda prav zaradi javnosti svojega udejstvovanja mednje sodijo tudi kritiki novinarskih prispevkov. Seveda tistih novinarjev in tistih tem, ki posežejo v ograjeni vrt posameznih vrtičkarjev, katerih pridelek pa ima po njihovem prepričanju edino ali pa najvišjo ceno na tem svetu. Za boljše razumevanje: pisanje ali govor o gnilih jabolkih se v njihovih očeh iz spotike ob problem preobrazi v osebno prizadetost, češ moja jabolka so pa vendarle vsa zdrava. In spet bodo, tudi po tem pisanju, nekateri skočili v zrak, misleč, da je obravnavana srž problema v njih in zaradi njih. Pa se motijo, kajti treba je znati prebrati! Vse ostalo je kosmata vest.