Megle se prično trgati in pogled mi zdrsne v globino pod nami. Izpostavljenost je popolna, stena pada 1000 metrov v globino, tja, kjer bruhajo plazovi cele vlake snega. Do izteka vrvi me loči petnajst metrov višine, toda treba je premagati kratek skrajno težaven previs. Nekajkrat poskušam stisnjenih rok doseči klin nad previsom, pa se vedno zadnji trenutek izognem padcu. Končno dosežem rešilni klin in izplezam na drobno stojišče, kjer je prostora komaj za moža, pa še ta se mora držati v steni zabitih klinov. Stena je tako navpična, da Aleša in Tonača sploh ne vidim, ker ju skriva previs. Eno vrv pritrdim v klin, z drugo pa varujem Aleša, ki tovori nahrbtnik. Silna mora biti volja za premagovanje težav v takem ambientu. Ko pripleza do mene, je znova potreben pravi ceremonial, da se zamenjava na stojišču. Vrvi se prepletajo in onemogočajo smotrne manevre. Snežiti je prenehalo, toda plazovi se še vedno vsipajo čez steno. Iz meglene globine zaslišimo klice. Med grmenjem plazov se oglašamo. Upamo, da bodo prijatelji razumeli naše vriske, da je vse v redu. Čez čas tudi glasovi v globini utihnejo. Ko zamenjava stojišče, plezam navzgor po lestvici klinov proti naslednji votlinici pod nevarnim in navpičnim kaminom, preko katerega se vsakih nekaj minut vsuje plaz. Raztežaj preplezam sorazmerno hitro brez rokavic kot vse do zdaj. Sicer pa minute odločajo o usodi prihodnje noči. Na vsak način moramo najti ugodno mesto za bivak. Tu ni mesta za polovičarstvo, treba je iti na vse.