Valter Dermota, salezijanec, profesor za pedagogiko, je med drugim napisal tudi knjigo Vzgojiteljem o vzgoji. Eno od poglavij ima naslov Trpljenje. Povzela bom le nekaj misli iz njega. Trpljenje je ena od skrivnosti človeškega življenja. Trpeti morajo vsi ljudje, eni več, drugi manj. Začetnik krščanstva Jezus Kristus je prav s trpljenjem odrešil človeštvo. Kdor hoče biti njegov učenec, se mora v njegovi šoli naučiti trpeti, naučiti prenašati trpljenje. Otroke moramo vzgajati tako, da bodo vedeli, da trpljenje ne bo nikomur prizaneslo, da je treba z njim prej ali slej računati. Trpljenje je del človeškega življenja. Starši naj razumejo, da hočejo pubertetniki sami svoje trpljenje dotrpeti, svoje probleme sami rešiti. Mlademu človeku je treba pustiti priliko, da ga trpljenje usposablja za življenje. Trpljenju je treba dati smisel, cilj. Trpeti brez cilja je pravo mučenje. Če pa damo trpljenju določen namen, gre tedaj za smiselno dogajanje, ki vodi k cilju. Tako je neki sin, ki je šel po svoji poti, daleč od materinih načrtov, rekel materi, ko ga je obiskala in bila nad njim in njegovo revščino zelo razočarana: »Pusti me trpeti in pojdi od mene! Bom vendar vsaj jaz sam trpel in vedel, kaj pomeni biti človek!« (str. 129). Trpljenje sicer bolí, vendar človek v njem dozoreva. Trpljenje je občečloveško dejstvo. Priznati moramo, da brez trpljenja ni človeškega življenja. Zato se je treba nanj pripraviti. V vzgojni dobi morajo starši (vzgojitelji) narediti vse, da bodo otroci in mladostniki znali pravilno ravnati v trpljenju. Trpljenje vsebuje globoko življenjsko sporočilo za vsakega človeka. Da bi ga znali brati, je pogoj za to tišina, zbranost in mir. Ljudje se trpljenja preveč bojimo. Treba je premagati strah pred njim, pa ga bomo lažje sprejeli in prenašali. In ne pozabimo: Skozi trpljenje vodi pot v življenje.