Iz dneva v dan sem spoznaval način življenja v komuni. Obstajajo preprosta pravila, ki pa imajo velik smisel. Ti sam se moraš na primer truditi razumeti druge in ne drugi tebe, velja pa tudi: kdor ne dela, naj ne je. Skratka, treba je premagati svoje ozke egoistične težnje. Počasi dobivaš odgovorne naloge, ki jih moraš vestno opravljati. Pomembne so vse, od najmanjše do največje. Sam sem bil najprej odgovoren za spalnico, potem vrt, pekarno, hlev, zajčnico … Moram priznati, da sem od vsega najraje imel pekarno. Kar šest mesecev sem pekel kruh, a tudi na vrtu je bilo v redu. Tam smo delali trije ali štirje skupaj, se pogovarjali; pogovor je pomemben del terapije. Vsa dela so bila vedno opravljena in nihče se od dela ni pretegnil. Želel bi povedati že nekaj: veliko ljudi ne gre v komuno zaradi Cerkve. Poudarjam, da nikomur ni treba hoditi v cerkev, ni treba moliti in ni treba hoditi k maši. Iz komune lahko odideš, kadar hočeš, tudi sredi belega dne. Le vrniti se je težko.