In zdaj seveda najbolj pomembno. Moja odločitev, da zavrnem navedeno zahtevo za sklic izredne seje, ni temeljila na nekakšni samovoljni presoji, pač pa sem ob upoštevanju načela delitve oblasti in dejstva, da je tudi Državni zbor sam podvržen spoštovanju zakonov, ki jih sprejema, da je ta zadeva, ta odločitev bila oprta na trdne argumente in pravno podlago ne pa na mojo samovoljno odločitev. Zakonodajno-pravna služba je v vseh mnenjih zahtev za sklic izredne seje, kar je bila seveda vprašana, eksplicitno zapisala, da mora biti zahteva, poleg tega, da je podprta z ustavno določenim številom podpisov poslancev, ustavnopravno dopustna tudi po svoji vsebini. Vsebina zahteve torej ne more biti poljubna, ampak mora izpolnjevati tudi druge pogoje, ki izrecno ali smiselno izhajajo iz drugih ustavnih, zakonskih ali poslovniških določb, ki urejajo delo in pristojnosti Državnega zbora. V vsebinskem torej materialnem smislu mora biti podana zahteva za obravnavo zadeve, ki sodi v pristojnost Državnega zbora oziroma sprotna, da seje Državnega zbora ni mogoče sklicati, če gre za zadeve iz izključne pristojnosti drugih vej oblasti oziroma drugih državnih organov oziroma zadeve, ki sploh niso zajete ustavno, zakonsko in poslovniško določene pristojnosti Državnega zbora. Državni zbor ne more in ne sme razpravljati in vplivati na dogovarjanje zasebne investicijske družbe, ki gradi nek objekt, nek trgovski center s konzorcijem bank v katerem naj bi bila tudi ena od bank v kateri ima država večinski delež. Državni zbor se ne sme vmešavati v avtonomijo delovanja gospodarskih ali tudi kakšnih drugih akterjev, saj jim pravni okvir tega delovanja in dopustnost delovanja določajo tako abstraktne pravne norme, kot vidi konkretna pravila in delovanja. Ali naj torej ukinemo kreditne odbore v bankah in ukinemo uprave bank, njihove nadzorne svete, lastniške funkcije in prenesemo odločanje o posojilih v pisarno kakšnega poslanca, ki se je podpisal pod zahtevo za mojo razrešitev. Sam bi takoj sklical sejo, če bi predlagatelji začeli razpravljati ter sprejemati sklepe in priporočila o politiki Vlade v zvezi z bankami v delni državni lasti in njihovo realno ali domnevno izpostavljenostjo tveganim kreditom. To je tisto, kar je bilo tudi prej rečeno, razpravljanje