ki se dvigajo nad zalivom. Poleteli so tudi prvi transportni helikopterji in na okoliške griče dostavili 12 raketnih sistemov vrste rapier. Vendar sta slana voda in dež tako poškodovala občutljivo elektroniko raketnih sistemov, da je bilo treba veliko delov takoj zamenjati. Ni bilo treba dolgo čakati, da so priletela sovražna letala. Bitka je trajala celih šest ur. Postalo je jasno, da so bile cilj napada zasidrane ladje in ne vojaki, ki so se izkrcali na kopnem. Britanci so bili presenečeni nad pogumom argentinskih pilotov, ki so leteli zelo nizko in v nekaj sekundah izginili za okoliškimi griči. Letala, ki so poletela z oddaljenega argentinskega kopnega in z letališč na Falklandskih otokih, so priletela nad britanske ladje tako hitro, da so jih Britanci opazili šele nekaj sekund preden so odvrgla bombe, zato uspešne preventivne zračne obrambe ni bilo. Šele ko so zapuščala bojni prostor, so jih z neba klatile britanske rakete. Medtem je bilo na kopnem že 4000 britanskih vojakov. Še danes ni jasno, zakaj se Argentinci niso odločili napasti čet na obali, saj so bile te v prvih urah izkrcanja najšibkejši člen v celotni operaciji. Z vojaškim izidom tistega dne ni bila zadovoljna nobena stran. Britanci so imeli eno potopljeno fregato in štiri poškodovane ter nekaj mrtvih in ranjenih vojakov, Argentinci pa so ta dan izgubili kar 16 letal, in bilo je jasno, da si njihovo letalstvo tako velikih dnevnih izgub ne more več privoščiti. Kljub temu z letalskimi napadi niso prenehali.