V tej kritiki je bilo nekaj resnice, po drugi strani pa je bila vendarle vprašljiva. Ali je mogoče uživati prednosti,ki jih prinaša s seboj sprostitev gospodarske pobude, ne da bi vzeli v zakup tudi njene senčnate strani? So delavci tam, kjer "tovarne pripadajo ljudstvu", kaj na boljšem, kar zadeva njihove življenjske razmere ali, kar je morda še pomembnejše, da svobodno vplivajo na javne zadeve? Je velikost podjetij sama po sebi nekaj slabega? K temu je treba dodati, da je na primer vsaka od treh industrijskih družb, v katere so zavezniki razdrobili kemičnega giganta "I.G.Farben", kmalu dosegla večji obseg od svoje predhodnice in da so voditelji takih podjetij dobili še večjo moč. Če s tem koristijo naciji in njenemu blagostanju, jih ni mogoče kar pavšalno obsojati. Vzpon na oblast prek uspešnega gospodarjenja res da še ne daje garancij za vrline posameznika. Toda tudi vzpon na oblast prek demokratičnega procesa jih ne daje. Veliko je bilo takih primerov in še jih bo; in na koncu je še dobro, da obe karieri med seboj konkurirata. Sicer pa se nemški industrialci, in to ravno najpomembnejši med njimi, ne morejo izolirati od družbenih sprememb. Zakletih razrednih sovražnikov, imperialistov, brutalnih oblastnikov na lastnem dvorišču ni več; izginil je tip, kakršnega sta v cesarskih časih predstavljala stari Krupp ali stari Kirdorf. Dovolj zgovoren simptom je že to, da se je v obdobju Adenauerja in po njem ravno firma Krupp, nekoč tako marljiva spodbujevalka "vojnih ciljev", prva zavzela za konstruktivno, realistično vzhodno politiko. Po drugi strani pa so si delojemalci izbojevali "pravico do soodločanja", ki se je v jeklarski industriji razširila daleč preko zaposlitvene in plačne politike. Nadzorni sveti so sestavljeni paritetno, iz predstavnikov delavcev in delničarjev in tudi v upravnem odboru sedi predstavnik, ki zastopa interese, katere smo nekoč imeli za "proletarske". Take institucije so sposobne nadaljnjega razvoja in o njihovih nadaljnjih oblikah bo morda še veliko govorilo kako prihodnje poglavje socialne zgodovine. Kake radikalne spremembe v razredni strukturi, kake "revolucije" sicer ne pomenijo. Toda morda je čas revolucij minil, ravno zato, ker vsi skupaj živimo v časih trajne, znotraj tesno prepletene revolucije brez velikih, utopičnih idej.