Imperij, kakršnega si je zgradil Napoleon, s svojimi anektiranimi provincami, pridruženimi kraljestvi in podkraljestvi, svojimi sateliti in prisilnimi zavezniki, je bil epizoda, ki ni mogla večno trajati; nori proizvod naključij, ki so ga ta najprej ustvarila in nato spet razbila. Med takimi naključji je bil pač najpomembnejši dvoboj med Anglijo in Francijo. Ker Anglija ni hotela priznati meja, ki si jih je priborila še predrevolucionarna Francija, namreč vključitev Belgije in nadzor nad Holandijo, je vojna še kar trajala. Ker je Anglija spet in spet našla na kontinentu zaveznike, je moral Napoleon najprej premagati te, nato pa jim postaviti take pogoje, da ne bi mogli znova začeti; torej nalašč take, da jih niso mogli sprejeti. Nakar je z njimi, zaman, skušal skleniti mir in prijateljstvo. Ker je hotel prizadeti angleško gospodarstvo, je angleški industriji zaprl evropske trge; za izvedbo tega nenaravnega programa je mislil neposredno nadzirati obalo in pristanišča, Holandsko, Hamburg, Italijo, Dalmacijo, in vključiti Francijo. "Kontinentalna zapora", vir vseh mogočih nasilstev, sovražnosti in korupcij, je naredila kontinentu veliko več škode kot otoku. Enako druge vojne: avstrijsko-francoska leta 1809, španska, ki se ni nikoli končala, ter pritisk na prisilne zaveznike, da morajo biti v stalni vojni pripravljenosti. Pri vsem tem se cesar ni zavedal, da je zatiralec narodov. Ni jih hotel tlačiti in izkoriščati, še najmanj Nemce, saj se je njihovih regentov zares veselil in se jim čutil zavezanega. Mislil je, da pozna duha meščanstva, dal mu je moderne ustanove ali dopustil, da so si jih postavili sami. To, kar je bilo pravzaprav le zgodovinska epizoda, namreč "imperij", zedinjenje Evrope pod novim "Karlom Velikim", je smatral za trajno, dokončno rešitev. Tisto, kar se mu je upiralo - ljudska vstaja Špancev, papeževo izobčenje, diplomatsko previdno izmikanje zdaj Avstrije zdaj Rusije, pod površino pokornosti pritajena jeza Nemcev - vse to je imel za navadno ideologijo, za revolucionarni nesmisel, za trajno nerazumevanje naravnega toka zgodovine. In ko je leta 1812 poslal svojo veliko armado v Rusijo, je pač mislil, da se gre kot dober Evropejec najnujnejšo, a vsekakor zadnjo vojno; potem bo zavladal mir... Iz tega, kar takšen človek v takem položaju misli sam, se rodi le malo zgodovinskega.