Kakor opozarjajo Račan in funkcionarji njegove stranke, bi se z zgladitvijo glavnih sporov s Slovenijo izboljšal hrvaški geopolitični položaj, saj bi se državi izkazali kot partnerici, ki lahko sami rešujeta svoje probleme. Ko je Račan konec tedna opisoval posledice terorističnih napadov v ZDA, je izjavil, da bi bilo treba sporazum s Slovenijo ocenjevati v luči želja EU, da bi na svojih zunanjih mejah imela sanitarni kordon za zaščito pred terorizmom. In da je vprašanje, na kateri strani zidu bo Hrvaška. Poleg tega razni evropski diplomati in teoretiki neredko postavljajo Hrvaško v modele nekakšnih balkanskih ekonomskih zvez, s katerimi naj bi zagotovili trajen mir na nemirnem jugovzhodu Evrope. Vsakršno omenjanje Balkana in tesnejšega sodelovanje s sosedi na jugovzhodu spodbudi na Hrvaškem strah pred fantomskimi Jugoslavijami v takšni ali drugačni obliki. Hrvaška namreč sama sebe razume kot državo s srednjeevropsko in sredozemsko identiteto na obrobju (geografskega) Balkana. Če se je Hrvaška po smrti Franja Tuđmana in porazu hadezejevskega režima začela formalno približevati Evropi, bi bili urejeni odnosi s Slovenijo eden od večjih korakov na poti s političnega Balkana. To so sicer logični argumenti iz Račanove doktrine, toda soglasja o njih na Hrvaškem za zdaj ni.