Rebalans državnega proračuna postaja že kar tradicionalni ritual vlade, ki naj bi državljane pripravil do prepričanja, da bodo ministrstva »zdaj pa čisto zares« varčevala, čeprav ga vlada vsakič zategne do konca in ga naravna na najbolj optimistično možnost. Zato so tudi učinki teh rebalansov prav tako tradicionalni nikakršni. Zmanjšanje proračunskih odhodkov bi sicer imelo pozitiven učinek, če se vlada ne bi potem spet dodatno zadolževala. Lanska zgodba je nadvse poučna neto zadolževanje se je povečalo z 1,6 na 3,3 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Vprašanje, zakaj sploh nekje varčevati, da bi se potem drugje zadolžili, zato sploh ni retorično. Ali pač. Finančni minister Dušan Mramor mora še ta teden potem ko bo urad za makroekonomske analize in razvoj popravil napovedi za letos (napovedana 3,7-odstotna gospodarska rast bo zagotovo znižana na tri odstotke ali pa še manj) popraviti načrt proračunskih prihodkov in odhodkov za okoli 40 milijard tolarjev ter ga nato predložiti vladi. Kako mu bo to uspelo, pravzaprav ne ve nihče, zato tudi pred koncem usklajevanj noče dajati nikakršnih izjav. Dejstvo, da se vsakemu ministrstvu zdi njegov resor najbolj pomemben in najbolj usoden za prihodnost Slovenije, pa je že tako ali tako ponarodelo. Kot se zdaj zdi, sta pripravljeni pomagati še najbolj problematični ministrstvi kmetijsko in gospodarsko. Vsak s po dve milijardi tolarjev. Na ministrstvu za pravosodje tarnajo, da lahko zategnejo samo pri plačah (kjer pa seveda ne bodo), na ministrstvu za informacijsko družbo bodo krčili projekte, ki jih oddajajo prek javnih razpisov (čeprav je zanimivo, da po razpisu radi povečajo ceno navzgor), na ministrstvu za delo, ki razpolaga z 230 milijardami, pa se izgovarjajo, da je večina njihovih odhodkov zakonsko določenih. Do kod bodo popustili ministri, bomo videli ta teden. Vendar se zdi, da je bil izvirni greh storjen že ob sprejemanju proračuna, ki je napihnjen prek vseh razumnih meja. Zato tudi ta rebalans ne bo dovolj in se nam obeta še eden najbrž jesenski. n