Globalizacijo in šport ter nacionalizme in šport bomo preučevali na primeru nekaterih svetovnih športnih dogodkov. Nacionalizmi so v športu še kako prisotni, kar bomo skušali prikazati skozi medijske analize evropskega in svetovnega prvenstva v nogometu ter nekaterih drugih primerov. Ugotavljali bomo tudi preoblikovanje nacionalizmov, ki sicer še vedno izhajajo iz nekaterih kolonialnih diskurzov. Razloge za interpretacijo športa imajo običajno tisti, ki so profesionalno vpeti v šport. Znanstvene značilnosti športa naj bi prispevale k razumevanju sodobnega sveta moških nasproti ženskam, korporacij nasproti delavcem, tradicije nasproti modernizmu ali svobode nasproti prisili (Sutton-Smith, 1995: 12). Vse te značilnosti so povezane tako z globalizacijo in športom kot tudi z nacionalizmom in športom. Zanima nas, ali športne reprezentance izginjajo oziroma izgubljajo svoj pomen kot predstavnice držav v športu. Ali je v finalu svetovnega prvenstva v nogometu leta 1998 v Franciji Adidas res premagal Nike ali pa je reprezentanca Francije premagala Brazilijo? In ali je bilo svetovno prvenstvo v nogometu leta 1994 v Združenih državah Amerike samo Adidasov poligon za osvajanje novega trga, na katerem vladata Nike in Reebok (Croci, Ammirante, 1999: 501)? Sodobni šport je za nekatere avtorje samo gibalo spirale ultratržnih, ultrašovinističnih oblik življenja in kot tak seveda daleč od civilne družbe, ki bi morala biti kritična do centralizirane gospodarske in politične oblasti (Miller et al., 1999: 496). Tudi večina denarja v globalnem športu se obrača v istih centrih mednarodnega kapitala (Miller et al., 1999: 496). Obstajata vsaj dva pogleda na globalizacijo v športu: prvi pravi, da je šport samo še ena oblika kulturne hegemonije Združenih držav Amerike; drugi pogled pa zagovarja, da je sodobni šport vedno bil in je del svetovnega gospodarstva in kot tak samo prispeva k ustvarjanju globalne potrošniške kulture (Wright, 1999: 270). Športni dogodki in ceremonije, ki so z njimi povezane, so seveda gonilo take kulture. Tako za sabo vlečejo tudi ideje podob in ideologij nacionalnih identitet (Palmer, 2001: 145). Omenili bomo nekatere največje športne spektakle: olimpijske igre, svetovno in evropsko prvenstvo v nogometu in kolesarsko dirko po Franciji. Zadnja je v sodobnosti skorajda brez tradicionalnih ritualov nacionalnih podob, ki bi izražale nacionalno identiteto (Palmer, 2001: 148), a je bila pred več kot stotimi leti ustanovljena predvsem kot orodje francoskega nacionalizma in ni bila zamišljena kot mednarodna dirka (Cronin, Holt, 2003: 26). In vendar ima Tour de France za podobo Francije kot enotnega ozemlja po mnenju nekaterih celo močnejšo vlogo kot jezik ali morala (Vigarello, 1989 v: Palmer, 2001: 150). Tako Francozi vsako leto »podoživljajo« ozemeljsko celovitost svoje države (Barthes, 1997: 78). Ob pomenu kolesarske dirke po Franciji za Francijo, je pomembno omeniti tudi drugo plat, in sicer kritiko nacionalističnega diskurza in predvidevanja, na katerih temeljijo zamišljene skupnosti (Palmer, 2001: 150). Šport kot tak, in kolesarska dirka še zlasti, v baskovski regiji, po kateri poteka del dirke, umešča ljudi v dve zelo različni skupnosti, in ta dialektika med športom in ugodjem ter športom in uporom ustvarja med športom (v tem primeru kolesarstvom) in nacionalizmom v baskovskem kontekstu in tudi sicer zelo intrigantsko razmerje (Palmer, 2001: 156). Nacionalni dogodki so seveda vezani na prevladujoče ideologije, prepričanja in mnenja, a prav tako ustvarjajo tudi prostor za nasprotne ideologije prepričanj in mnenj (Palmer, 2001: 146). Že iz te ambivalentnosti lahko vidimo, da je sama ideja kulturne homogenosti mit, ki napaja življenje nacionalizmov (Mewett, 1999: 357). Zmaga Francije na svetovnem prvenstvu v nogometu leta 1998 naj bi zaprla eno poglavje v francoski zgodovini – nekdo je lahko ostal zvest svojemu očetu, po rodu Alžircu, in hkrati navijal za Francijo, nekdo je bil lahko musliman in hkrati Francoz (Dauncey, Hare, 2000: 338). Še prej, v času evropskega prvenstva v nogometu leta 1996 v Veliki Britaniji, je potekala izjemna medijska ofenziva tako angleških kot nemških časnikov pred polfinalno tekmo med Anglijo in Nemčijo in po njej, na kateri je Nemčija zmagala in nato tudi osvojila naslov evropskih prvakov. Po poročanju angleških tiskanih medijev je bila ena sama svetla izjema, ko je Searchlite magazin že z izzivalnim naslovom na naslovnici Nogomet se vrača domov: K čemu?2 argumentiral, da je bila zamujena izjemna priložnost predstaviti drugačno sliko prvenstva in nogometnega navijaštva znotraj »naraščajočega nacionalističnega in ksenofobnega političnega ozračja« (Carrington, 1998: 121). Vrhunec je takšno ozračje doseglo med samim evropskim prvenstvom, ko so tudi na levici priznavali, češ da je šlo za notranji, neksenofoben angleški nacionalizem, ki je imel celo pridih angleškosti (Carrington, 1998: 115). Tudi ob olimpijskih igrah je bilo mogoče zaslediti medijske ugotovitve, da ni bolj zdravega nacionalizma, kot je zlati olimpijski zmagovalec z visoko dvignjenimi rokami, ko se ob zvokih nacionalne himne dviguje zastava države športnika/ce (Coleman, 1994: 6). Olimpijske igre še iz obdobja antike nosijo s seboj mit o tem, da so bile med trajanjem olimpijskih iger vojne ustavljene, kar ne drži, res pa je, da so imeli atleti zagotovljen varen dostop do Olimpije (Crowtner, 1999: 586). Nas zanimajo nekatera bistvena vprašanja današnjega časa: postkolonialna legitimnost zahodnega kulturnega imperializma, premik iz politike hladne vojne v globalno potrošniško gospodarstvo; pojav novih nacionalizmov in širjenje transnacionalizmov ter osrednja vloga telesa in spola v vsem prej naštetem (Brownell, 2000: 59). Šport in študije športa so neposredno povezani z naštetimi pojavi. Vodilni temi v študijah športa sta sicer tako globalizacija in šport kot tudi nacionalizem(i) in šport (Carter, 2002: 405). Bomo lahko to prevladujočo tematiko potrdili tudi skozi analize na primeru ene od športnih panog?