Sodobni filozofi gledajo, kako smo uredili svet v naših jezikih in kako je naš jezik uredil naš svet. Tako […] moramo proučiti jezik, da bi lahko proučili sploh kar koli. Shazer 1994: 9 V sodobnem socialnem delu dobijo besede, jezik, ki ga uporabljamo, ko smo v odnosu z uporabniki, posebno vrednost. Jezika ne moremo opisati zgolj kot orodje, ki le pokaže na predmete. Sedaj razumemo, da s pomočjo jezika sporočamo drugim o vsem, kar vemo. Realnost tako ni vsiljena, ampak trdno usidrana znotraj interpretacij, pojavlja se skozi jezik in z njim povezanim vedenjem ljudi. Dejstva so lokalna ali regionalna (Parker et al. 1999: 153). To pojmovanje je uporabno za prakso socialnega dela. Socialni delavci in socialne delavke si moramo prizadevati za »komunikacijske kompetence«, pravijo avtorji, raje kot za zbiranje »objektivnih« podatkov, ki lahko imajo omejeno kulturno relevantnost. H »komunikacijskim kompetencam« po mojem razumevanju sodi usposobljenost socialne delavke za vodenje procesa pomoči, za vodenje pogovora na način, ki odpira prostor, v katerega lahko vstopijo raznolike interpretacije, ki jih lahko s sogovorniki raziskujemo, dopolnjujemo, na novo oblikujemo. Socialna delavka potrebuje znanje, ki omogoči, da vzpostavi odprt prostor za poseben, socialnodelovni pogovor. Poseben je v tem, ker skozi pogovor vzpostavimo delovni odnos, ker v njem govorimo jezik socialnega dela, ki zagotavlja instrumentalno definicijo problemov in skupno raziskovanje možnih rešitev (Čačinovič Vogrinčič 2006 b: 60). Novo pri postmodernem pristopu je, da se z uporabniki ne le »posvetujemo«, temveč nam sami zagotavljajo interpretativni okvir, ki je nujen za oblikovanje uspešne strategije za delo. To je pomoč, ki izhaja iz uporabnika, je umeščena v njegov kontekst, spodkoplje tradicionalno hierarhijo in sprejema lokalno ustrezne realnosti. Pogovori, procesi pomoči, dobri izidi se soustvarjajo.