Kot se je izkazalo v dokaj dolgi, a nič manj zanimivi razpravi, iz katere lahko povzamemo le nekaj osnovnih razmišljanj, ima vprašanje o gledališču in moči pravzaprav dve plati: prva se dotika družbene vloge gledališča danes (oziroma po koncu socializma) in možnosti političnega gledališča sploh, druga pa meri bolj na notranja razmerja gledališke uprizoritve, torej na morebitno opustitev tradicionalne hierarhije med sodelavci, ki bi vodila v nekakšno razpršeno gledališče. S položajem gledališča po zrušitvi monolitne podobe družbe se je najprej spoprijel Dušan Jovanović, ki je menil, da se vse večja fragmentacija družbe, ki je zamenjala enotno ideologijo, kaže tudi v gledališču, saj se institucionalnim hišam pridružuje vse več zavodov, zasebnih pobud in ne nazadnje komercialnih podvigov. Posledica fragmentacije je tudi marginalizacija posameznih umetniških in družbenih področij; kolikor se večina družbenih aktivnosti podreja le načelu užitka in zabave, je videti, da mozaik scenskih umetnosti nima več moči, da bi posegel v vprašanja etike ali politike. Vendar to ne pomeni, da potrebe po kritični refleksiji ni več, je dodal, politično v gledališču v smislu nečesa, kar spodbuja k razmisleku, čeprav ni nujno, da zastopa določene teze ostaja nujnost.