Vse drugo so špekulacije, posredne zveze, razna ozadja. Nanje ne smemo pozabiti, saj šele ti dajejo katastrofi polni smisel, če sploh kakšnega. Njihovih učinkov pa ni mogoče ne dokazati, ne oceniti, ne sešteti. Za imperialne cilje velesil - in nedvomno je bila ravno imperialna nepotešenost Nemčije najhujša, kajti ostali so že zdavnaj poskrbeli zase - bi lahko našli najrazličnejše motive. Recimo notranjepolitično-socialne: tako v Nemčiji kakor v Rusiji so se ljudje spraševali, ali bi velika vojna, če bi do nje prišlo, še bolj okrepila stare, tradicionalne hierarhije, ali pa bi jih, nasprotno, popolnoma uničila. To so se spraševali v obeh taborih; bolj intenzivno v Rusiji, kjer je bila stara hierarhija bolj ogrožena in se je zato bolj bala vojne ter si jo hkrati potihem želela. Ali pa motivi iz vrednotnega sistema: po vsej Evropi je tistikrat bolj ali manj še vladal militaristično-fevdalni sistem vrednot, in generacija oficirjev, ki še ni sama doživela vojne, da bi se v njej lahko izkazala, se je počutila v tem smislu prikrajšana. Ali gospodarski motivi: že res, da govorjenje o nekakšni angleški "ekonomski zavisti" ni vredno resnega razmisleka in da ima v tem oziru leninistična teorija o neogibnem spopadu med interesi monopolnih kapitalov, vsaj navidez bolj prav. Vsekakor pa lahko vsak slepec vidi, da industrija in banke niso bile zares zainteresirane za vojno, temveč le za oboroževanje, čeprav po svoje ravno oboroževanje na koncu spet pripelje v vojno. Ali pa motivi s področja psihologije: o njih je Sigmund Freud napisal svoje globoke, turobne "Misli o vojni", ki so vsaj toliko tehtne kakor ves imperialistični čvek velenemcev. Zakaj neki so bile ljudske množice v prvih avgustovskih dneh tako zelo srečne? Zakaj ves ta zanos ob vojni napovedi, ki je segal od Londona do Beograda, od Pariza do Peterburga? Zakaj ves ta silni poulični trušč, o katerem poroča Lloyd George? Zakaj se je mladi Adolf Hitler, kot nam pripovedujejo, vrgel na kolena in se zahvalil Vsemogočnemu za to srečno uro? Zakaj se je vsaj v prvem hipu razveselil vojne celo tako pameten, resen človek, kot je bil Max Weber, ki je vsekakor moral vedeti, kaj vojna pomeni, in je še kako dobro poznal nemške zmote, ki so neogibno izzvale "nenaravno koalicijo naših sovražnikov in zaroto proti Nemčiji"? Zakaj so se vsi narodi, prepričani, da so napadeni in da se bodo morali braniti na življenje in smrt, vendarle počutili razposajeno kakor otroci na zadnji dan šolskega pouka? - Sam od sebe se nam vsiljuje sklep, da med tako evforičnimi občutki ter med dejstvom vojne obstaja neka vzročna zveza, ki bi jo lahko razložili s tem, da so si vojno ljudje v resnici želeli. Torej povezava, podobna tisti o zvezi med velenemškim ekspanzionizmom in vojno, ki je potem sledila.