Beckov poziv k odkrivanju načel druge moderne je vzpodbudil razmislek o načelih prve moderne v arhitekturi in urbanizmu, ki so v njej prikrito vsebovane, a se, zaradi pomanjkanja tehnološke podpore, tedaj niso v celoti uveljavila. Med njimi je na prvem mestu pojem fleksibilnosti v arhitekturi. Ta je v prvi moderni označeval predvsem fleksibilnost tlorisa za raznoliko razpostavljanje opreme, v obdobju druge moderne pa obsega tako metode in tehnike načrtovanja kot tudi vse strukturne elemente arhitekturnih realizacij, katerih bistvena značilnost je nedoločenost meja med notri in zunaj, med javnim in zasebnim, torej tudi med arhitekturo in urbanizmom. Za tovrstno fleksibilno (procesualno, gibko, prožno) arhitekturo oziroma urbanizem veljajo načela, ki jih v zborniku podrobneje predstavljamo s prispevkom »Moderna moderne« urednikov revije Arch+ (Kuhnert in Schnell). Francoski filozof Paul Virilio v tekstu »Preveč razkrito mesto« natančno opiše sodobno družbo, v kateri je realni čas zagospodoval nad realnim prostorom. Ta sprememba je splošna in nepovratna; njene posledice so politične, socialne, pa tudi antropološke. Organizacija prostora mora upoštevati obstoj tehnološkega prostora – časa, ki je nadomestil tradicionalne hierarhije urbane ureditve. Mesta vse bolj postajajo podobna letališčem, funkcijo mestnih vrat pa v končni obliki prevzemata računalniški zaslon in mobilni telefon. Med pomembnejšimi prispevki k teoretski opredelitvi procesnosti v arhitekturi sodi serija knjig Event Cities arhitekta Bernarda Tschumija. Tako na podlagi primerjalne analize petih projektov prikaže, da sodobna arhitektura ne izhaja iz koncepta oblike, temveč je predvsem udejanjanje konceptov. S tem je nadomestil tradicionalno arhitekturno razpravo o stilih z razpravo o strategijah, s katerimi določen projekt odkriva (ali tudi ne) potenciale, ki se skrivajo v programu, kraju ali ekonomskih, socialnih oziroma kulturnih okoliščinah; razpravo o tem, ali so in če so, kako so koncepti povezani s krajem, programom in/ali tehnologijo ter kako in zakaj sledijo ustrezni arhitekturni teoriji. Projektna analiza prostora, dogodka in gibanja, vektorji gibanja, projektna analiza praznine in polnosti, aktivatorji in ovoj so Tschumijevi strateški koncepti, ki preobražajo arhitekturo v proces, saj je tako zasnovan prostor po Tschumiju časoven, ker se skozenj premikamo. Čas je prostorski, ker arhitekti ustvarjamo prostor. Časa