Ni me strla nemoč razumeti, kaj goni človeka, da si izmisli in udejanji holokavst. Sesedlo me je spoznanje, da so ljudje pristali na pravila igre. Tudi danes pristajamo. Ko vidimo krivico in pogledamo stran. Namesto da bi usekali s tako silovitostjo, da bi se krvnik samo še sesedel pod težo lastnega bremena. Tako pa, v strahu, da ne bo padalo še po nas, obrnemo glavo v tla. Pogledamo stran, ko si sodelavka nadane večja očala, da bi skrila modrico prejšnjega večera. Ko šefi na očeh vseh zganjajo psihoteror. Ko nam hčerka pove, da je podpisala in kakšno leto pač ne bo otrok. Ko kolegica natakne rdečo čepico, da bo zaradi menstruacije lahko šla večkrat na stranišče. Ko si sodelavec ne upa vzeti očetovskega dopusta. Ko iz dneva v dan opazujemo množice novodobnih sužnjev, kako iz toplih postelj korakajo v garanje. V Ljubljani. V Starem trgu pri Ložu. Ko gledamo vrste pred karitativnimi ustanovami, leta 2008 v osrčju nove Evrope, in beremo o dvestotisočih, ki nas gledajo izpod praga revščine. Ko vidimo nemoč starcev, ki osamljeni ždijo v steno in si želijo samo še umreti. Ko v čakalnici srečamo azbestnega bolnika, izžetega in zavrženega. Saj je dal kar dosti soka! Ko beremo zgodbe šestnajstih let izbrisa. Petdesetih let nekaznovanega komunističnega nasilja. Krvavih cerkvenih stoletij, ki se v belih rokavičkah in čipkastih odevalih nadaljujejo v sodobnost. (Oprostite, zavračati kondom pri petdesetih milijonih okuženih s hivom je genocid.) Zamahnemo z roko, ko spregovori Elena Pečarič o debelem kralju na invalidskem vozičku, ki ima v rokah vse vzvode moči. Ah, saj se še med sabo ne razumejo, ti invalidi. Banaliziramo v stilu Crnkoviča z otrokom v naročju, ko se fanta bojita z roko v roki na ulico ali ena od punc ne more otroku nuditi ničesar, ker pač ni biološka, ampak samo socialna mama. Preusmerimo krivdo, ko otrok pripoveduje o nasilnem profesorju Pernetu. Skomignemo z rameni, ko učitelj toži zaradi groženj. In zamahnemo z roko, ah, puberteta, ko pride sin raztrgan iz šole. Ne vstanemo, ko se kdorkoli že kot vreča krompirja opoteka po avtobusu. Zamenjamo kanal, ko se začnejo zgodbe o pediatriji ali onkologiji. Ne vidimo groze podobnosti med muslimani pri nas, stisnjenimi v telovadnici na Kodeljevem na ramazanski bajram, in tistimi pred kratkim v okolici Srebrenice. In se malce v zadregi nasmejemo poslednjemu pedrovskemu, ciganskemu štosu. Gate na glavo in dva svinčnika v nos.