Včeraj zvečer sem se odločila, da se sama sprehodim po Ljubljani in se nadiham prve poletne sapice. Kar tako, v miru, sama s svojimi mislimi in željami. Ko sem prečkala Ljubljanico po opevanem Čevljarskem mostu, sem se zazrla v nebo in čakala na zvezdni utrinek. Ljudje so hodili mimo mene, nekateri so se zadeli obme, kot da sem nevidna. Ne morem jim zameriti, saj sem se ustavila na eni bolj prometnih ljubljanskih promenadnih ulic. Vseeno mi je bilo. Odločila sem se, da bo to moj večer lovljenja utrinkov. Razgledala sem se naokoli in iskala primeren prostor za sproščeno urico ob martiniju. Mize bo bile zasedene, največkrat s parčki, ki so si zaljubljeno zrli v oči. Niso me motili. Poiskala sem miren kotiček tik ob reki, sedla na visok stol in naročila pijačo. Nisem potrebovala veliko, da sem izpraznila prvi kozarček. Presenetilo me je, kako sem uživala v samoti. Slednja ni dolgo trajala. Natakar se mi je namreč bližal s kozarčkom martinija, ki ga nisem naročila sama. »Od gospoda za mizo številka deset,« mi je razložil. Obrnila sem se in zagledala nekoga, ki zelo očitno ni sodil v slovensko okolje. Prikimal je in dvignil kozarec. Nazdravila sva na daljavo. To je bilo vse, kar sem bila pripravljena storiti v tistem trenutku. On pa očitno ne. Nekaj minut pozneje je že sedel na stolu poleg mene. Španec. Na poslovnem obisku Ljubljane. Sam. Kolegi so ga na njegovo željo pustili v mestu, da bi se lažje zlil s Slovenci. Navezal stike. Precej dobro mu je uspevalo, sem morala priznati. Upala sem le, da pred mano ni kar vse povprek pošiljal pijač simpatičnim gospodičnam. Želela sem obdržati občutek posebnosti, ki me je spremljal ves večer. »Bi šla na sprehod po Ljubljani,« me je povabil moj matador. Všeč mi je bila ideja, da bom krojila minute tujcu in ga spoznala s skritimi kotički naše prestolnice. Prijela sem ga pod roko in sva šla. Najprej ob Ljubljanici vse do stare Ljubljane, Mestnega trga, okoli Robbovega vodnjaka, mimo Mestne hiše nazaj do Tromostovja. Tam sva se ustavila in Jorge me je prijel za roko ter se mi zahvalil za čas, ki sem mu ga posvetila. Malce sem zardela, kar mu je bilo sila všeč. Nagnil se je proti mojim ustnicam in me poljubil. Zdaj sem zardela še bolj, kar ni bilo ravno v moji navadi. Rada sem se imela za nedostopno in morda na prvi pogled hladno. A tokrat mi ni uspevalo in le upala sem lahko, da Jorge ni opazil moje zadrege. Povabil me je na kozarček penine v svojo hotelsko sobo in neumna bi bila, če bi ga zavrnila. Navsezadnje sem si želela tujca in večer mi ga je prinesel na pladnju. Sprejela sem povabilo in ko sva se z dvigalom vozila v deseto nadstropje hotela v samem centru, sem se počutila kot turistka v nekem drugem mestu, kjer me noben ne pozna in ne sodi po mojih dejanjih. Po dolgem času sem bila povsem sproščena. Jorge je napolnil banjo v hotelski kopalnici, postrešček pa nama je prinesel steklenico, ki sva jo spila gola, medtem ko sva se masirala sredi mehurčkov. Imel je ogromne dlani, ki so me božale prav tam, kjer sem bila najbolj občutljiva. Ko sem z razkrečenimi nogami ležala v topli vodi in med nogami čutila njegov vroč jezik, sem pozabila, da sem v Ljubljani. Za nekaj minut sem odletela v Barcelono in seksala z Antoniom Banderasom. Jorge ni bil prav nič slabši od njega, a preveč realen. Ko si me je že tretjič vzel na tleh kopalnice, sem ga prosila, naj me odnese v posteljo in mu namignila, da zjutraj pričakujem tople rogljičke za zajtrk. Tako se je moj izlet v Barcelono zaključil. Zdaj lahko spet začnem seksati s Slovenci na zadnjih sedežih avtov na lizing.