Nedeljsko jutro je obetalo lep dan. Že okoli osme ure je bilo pod košatimi starimi češnjami zelo živahno. Domačini so hiteli pripravljati vse potrebno. Ob desetih se je pri kamnitem križu sredi polja začela maša za srečno žetev. Daroval jo je Milan Pregelj, župnik iz Rodika, ki je ob koncu prosil za blagoslov žetve kakor tudi za blagoslov nove ceste do Rodika. Po maši pa so »ževke« pohitele na njivo in se lotile dela. Medtem ko so žele, so številni obiskovalci (kakšnih 400 jih je bilo) prisluhnili narečni pripovedi o tem, koliko njiv z raznimi žiti je bilo nekdaj na sloparskem polju, kaj vse je bilo treba opraviti in kako so ta dela potekala. »V kruhu je moč narave, ki je kot del neobvladljivega določala debelino njegove rezine, v njem je idiličnost žitnega polja, pozimi pokritega s snegom, spomladi valovitega v vetru in v zgodnjem poletju, zlatečega se v soncu. V njem je igrivost z ritmom mlinskega kolesa navdihnjenega mlinarja in v njem je ljubezen peka. To skoraj pozabljeno ljubezen bomo kruhu vrnili. Delali bomo kruh, kot so ga včasih, ne le zase, tudi za naše zanamce. Beseda kruh pomeni domačnost, toplino, srečo, mir in blaginjo. Če kruha ni, pomeni to bedo, lakoto, bolezen, gorje. V duši vsakega človeka ima kruh neko posebno mesto. Le malokdo ne začuti veselja ob pogledu na svež topel hlebec kruha in le malokdo ne začuti vsaj tihe krivde, če zavrže kos kruha,« je povedal eden od nastopajočih. Beseda se je prepletala s rezi srpov v žitu, pesem s pokanjem cepcev. Vzdušje je bilo res prijetno. Gledalci so se še posebno veselili, ker so se smeli tudi sami poskusiti v žetvenih opravilih. Če niso bili vešči, kaj zato! Domačini so bili vedno pri roki, da jim pokažejo, kako je treba.