Na sodišču je bilo smešno. Sodnica in še dva uslužbenca, katerih vlog mi ni uspelo razvozlati, in gospa, ki je tipkala zapisnik, na eni strani dvorane, pardon, pisarne. Dolga, cerkveni podobna klop za bodoča ločenca po vsej dolžini stene na drugi strani. Okno so imeli odprto in sodnico se je zaradi hrupa s ceste in nerazločnega govorjenja bolj slabo razumelo. Kar sem tudi povedala, pa ga ni nihče zaprl. Sodnica je z mešanico pokroviteljskega in posmehljivega tona v glasu glasneje vprašala, ali gospa zdaj razume, in v tem tonu nadaljevala. Zanimalo jo je samo, ali se nameravava glede česarkoli v sporazumu pritožiti. Pritožiti?! Ne, na vse pristanem! Dovolj imam beganja po pisarnah in uradih, osvobodite me! sem si mislila in ji zagotovila, da se ne mislim pritožiti. Mož se je strinjal. Po tihem sem upala, da bo dosodila višjo preživnino, pa se je čez kak mesec, ko sva odločbo prejela po pošti, izkazalo, da se sodnica s predlaganim kar strinja.