»V to bratovščino zdaj lahko vstopi vsakdo, ki to želi, in ima vse svete zakramente,« je rekla gospa, oblečena v tradicionalno mantiljo, ki je pomahala dečku, morda vnuku, v sprevodu. »Kar ne velja za Macareno, recimo, tam se članstvo še vedno deduje, mar ne?« se obrne k svojemu možu, sivolasemu, pražnje oblečenemu gospodu, ki z resnobnim obrazom pokima in se spet zastrmi v procesijo. Ko v vidnem polju ljudi na trgu ostane samo še tresoči se dolgi plašč Device, se ljudje kot na ukaz razbežijo po ulicah, tečejo na naslednje odprto križišče, stičišče poti, trg, da bodo prehiteli procesijo in videli Devico od spredaj, slišali glasbo, ponovno doživeli. Tečem skupaj z ljudmi, v množici ni več čutiti mraza, čeprav so oblaki vse niže. Ko spet padejo prve kaplje, ljudje iz torb potegnejo pelerine, dežnike, pospravijo prenosne stolčke … Orkester livriranih glasbenikov s premrzlimi ustnicami piha v pihala, nekateri od njih imajo v rokah premočen cigaretni ogorek, ki jim ga ni uspelo pokaditi, sveče spokornikov ugašajo, a jih njihovi pomočniki vedno znova prižigajo. Glasba spet dviguje razpoloženje, dež postane učinkovit del scenografije, obrazi glasbenikov so resni, vzneseni, kot bi hoteli z glasbo kljubovati dežju, kaplje pršijo v trobente, pozavne, klarinete, solze na obrazu kipa Device so spremenijo v prave. »Veste, kako se imenuje Devica?« me pobara gospa v prozorni roza pelerini. Pobrskam po vodiču in preberem La Virgen del Mayor Dolor en su Soledad. »Vem, vem, se nasmehne, ampak ali veste zakaj. In ne da bi počakala na odgovor, s pedagoškim tonom v glasu pravi: njena izguba ob bolečini sina je tako globoka, da joče vse nebo.« Ozre se navzgor, pokima sama sebi in se zastrmi nazaj v sprevod.