ba nujno vse prebrati leseno in z enim samim tonom v glasu, ki se proti koncu verza po navadi vsakič zniža in prispeva k silni monotonosti celotnega doživetja. Žal je pri nas tak način zdaj »umetniški«, »visok« in večvreden. Pobira nagrade in se vse bolj uveljavlja. In če je že nekoč veljalo, da mora biti »umetniška, visoka« poezija sama sebi namen, težka in usodna (Dane Zajc in Gregor Strniša sta se že pred štiridesetimi leti zmrdovala nad sijajno Menartovo satiro, češ da to ni resno pisanje … pa še kako prekleto resno je!), danes to, kot kaže, velja še toliko bolj. Tudi če so novodobni pesniki v svojem pisanju količkaj duhoviti, ironični, kar koli, to povejo na nadvse mrtev način, da se tista duhovitost ja izgubi v monotonostih njihovih glasov (seveda to spet ne velja za čisto vse, ampak …). No ja, Menartova poezija je vedno dokazovala, da je lahko tudi »prava« poezija zabavna, duhovita in resna hkrati. Kaj pa je Ljubi kruhek drugega kot zelo trpka življenjska resnica, povedana na priljuden način! Da se zamisliš, a ne zamoriš. Pri založbi Sanje je letos izšla še plošča Menartovih pesmi v izvedbi Samih bab. Posneli so jih poleti in jeseni 2006 v Logatcu in Škofji Loki, dva dodatka pa sta bila posneta v živo v oddaji Izštekani Jureta Longyke. Same babe so se lotile nekaterih Menartovih legendarnih epigramov (Reklama za kontracepcijo), nekaterih antologijskih pesmi (Croquis) in drugih pesmi, ki so bolj ali manj zaznamovale tisto, česar so sposobni le redki pesniki: biti kvaliteten in bralcem všečen hkrati. In ja, Menartove življenjske resnice, denimo duhovito-reistična podoba ostarelih prijateljev v pesmi In vino veritas, so v izvedbah Samih bab še pridobile na teži. Kitara, kontrabas, činele, tamburin, trobenta, orglice … Nenavadna, a sveža zvočna podoba. Menartove