poštev to, kar ji je v zvezi z nalogo povedala profesorica. Vrnila se je v klop, iz svoje peresnice je vzela rdeče pero in ga z vso silo naskrivaj zlomila ter nato, ne da bi profesorico vprašala za dovoljenje, vstala, usmerila svoje korake h košu za odpadke in zadovoljna, hkrati pa jezno, vrgla zlomljeno rdeče pero v smeti. “Dovolj! Sta me naveličala, vaju ne trpim več!” Še vedno obrnjena proti materi, toda z bolj zafrkljivim tonom glasu je dejala: “Ja, gotovo, verjamete Mojčini mami, ki vama je rekla, ki si je upala vama reči, da sem dobila trojko v šolski nalogi! Joj, mama, kakšno prijazno in prisrčno prijateljico imaš!” “Ne, Marta, ni tako, kot misliš ti ... Dejstvo je, da ..., da... ” “Da ..., da ..., kaj? da ..., da ...?” “Dejstvo je, da ti z nama govoriš malo, ne vem ... ja, malo.” “Malo? In vidva? Ali vidva govo-