Ribiška farsa je pred dnevi začela dobivati grozeče oblike. Hrvaški ribiči iz Bujštine so na glas pozivali vojsko, naj za vraga končno zaščiti lastno mejo in na sredino Piranskega zaliva pošlje vojaško topnjačo Petar Krešimir IV., slovenski policisti pa so sicer mirno in dostojanstveno, vendarle le na videz spravljivo odgovarjali, da bodo opravljali naloge v skladu s temeljno ustavno listino. Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo varovali in zavarovali slovensko mejno črto, seveda takšno, kot si jo predstavljajo sami. Incidenti so se v prejšnjih dneh kar vrstili, hrvaški in slovenski policijski čolnički pa živčno krožili okoli ribiških ladji. A do kakšnega (pre)resnega incidenta vseeno ni prišlo. Že prejšnji teden se je zavrtelo zarjavelo kolesje hrvaško-slovenskega prijateljstva in diplomatski telefoni so zvonili skoraj vsak dan. Med drugimi sta se po telefonih pogovarjala Rado Bohinc in njegov hrvaških kolega Šime Lučin, pa Tonini Picula ter Dimitrij Rupel in na koncu končno tudi Janez Drnovšek in Ivica Račan. V enournem pogovoru sta premiera ocenila, »da incidenti ne koristijo nobeni državi, zato se jim bosta v prihodnje obe strani poskušali izogniti, da bi se razmere umirile in nadaljeval dialog o odprtih vprašanjih med državama«. Tona obeh vodji sta bila logično spravljiva, pa čeprav je Janez Drnovšek pred dnevi na mednarodnem forumu o globalizaciji na novinarsko vprašanje, kaj meni o dogajanjih v Piranskem zalivu, očitno zlovoljen odvrnil, da v zvezi s tem ni nič novega in da zadeve noče komentirati. Diplomatska mrzlica se je svoj vrhunec dosegla v sredo, ko se je na gradu Mokrice sestala mešana komisija za izvajanje maloobmejnega sporazumu. Na peturnem sestanku je bil »dosežen prodor pri vzpostavitvi režima gospodarskega ribolova«, kot je uspešen pogovor označil Benjamin Lukman, sopredsedujoči komisije. »Sestanek je trasiral rešitev problema v zvezi z izdajo dovolilnic in kontrolo ulova v obmejnem območju na morju«, kar pravzaprav pomeni, da naj bi hrvaški inšpektorji kontrolirali slovenski lov v vodah od Savudrije do Vrsarja na morju in ne na kopnem. Mokriški pogovori so torej korak proti izvajanju slovensko-hrvaškega sporazuma o obmejnem prometu, ki naj bi zaživel v septembru. Prijatelji z Mokric pa bodo vendarle morali priznati, da so začasni dogovori o tonah ribjega izlova in načinu kontroliranja le majhni uspehi. Slovenijo in Hrvaško namreč čaka še veliko odprtih vprašanj, poleg nedoločene meje še NEK in izginule devize hrvaških varčevalcev LB-ja. Kljub navideznem premirju pa je dogajanje v zalivu seveda popolnoma nepotrebno, retorično rožljanje z orožjem bolj kot na zrele meddržavniške odnose spominja na pobalinske spore. Pri reševanju ribiških zapletov se je spet pokazalo, da riba smrdi pri glavi, da za konflikte niso krivi ne ribiči in ne obmejni policisti, pač pa tisti, ki se gredo visoko politiko. Torej vodstvi obeh držav. Kdo ve, morda pa jim negotovo stanje celo ustreza.