Judje primejo Jezusa (James Caviezel). Veliki judovski duhovniki na čelu s Kajfo (Mattia Sbragia) ga obtožijo bogokletja. Peter ga zataji Jezusa. Jezusa odvedejo pred Poncija Pilata (Hristo Naumov Shopov), upravitelja okupirane regije - in zahtevajo smrt. Juda Iškarijot, ki je Jezusa za 30 srebrnikov izdal, naredi samomor. Jezus stopi pred Pilata, ki ne najde nobenega razloga za usmrtitev, zato - v latinščini, se razume - vpraša: "Kaj naj storim z Jezusom?" Krik množice, jasno, v aramejščini: "Križan naj bo!" Rimski vojaki Jezusa zasmehujejo, jasno, v latinščini. In Judje kriknejo "Njegova kri na nas in na naše otroke", jasno, v aramejščini, a brez podnapisa. Brez skrbi, film ni zastonj naslovljen Kristusov pasijon - noben filmski lik ni še tako trpel kot Jezus Kristus. Ne, še nobenega filmskega lika niso tako dolgo, tako vztrajno in tako sistematično mučili. Sploh pa, težko boste našli film, v katerem tipa mučijo od začetka do konca. Okej, nekaj podobnega se je dogajalo v srbskem filmu Do koske, v katerem mulci ugrabijo in potem non-stop mučijo srbskega padrina, toda razlika je občutna: prvič, film Do koske je bil krajši, drugič, mulci, ki mučijo padrina, nimajo toliko navijačev kot rimski vojaki, in tretjič, srbski padrino v mučenju ne uživa - niti malo. Z Jezusom je kakopak drugače: Caviezlu v očeh piše "Bis, bis, bis". Trpljenje je po malem tudi užitek - mučeništvo pa je nagradna igra. Kristusov pasijon, remix štirih evangelijev Nove zaveze, je tematski park sadističnega mučenja in mazohističnega mučeništva, čisti Grand Guignol. Ni čudno, da je Donald Rumsfeld v tem, kar se je dogajalo v Abu Grajbu, videl le zlorabo, ne pa torturo. Očitno je hotel reči: tortura je to, kar v Pasijonu počnejo Jezusu Kristusu! Rimski vojaki ga tolčejo, mlatijo, razbijajo in bičajo, najprej s trstom, ker pa ne obleži in ne obleži, vržejo v višjo mučilno prestavo, na bodičaste kole in bodičaste "grozljive" biče, ki z vdelanimi koščki kosti in svinca trgajo in cefrajo meso, tako da Jezusovo telo kmalu izgleda kot Happy Meal. Do kronanja in križanja je tedaj še nekaj ur. Jasno, Mel gre do konca - do zadnjega udarca, do zadnjega diha, do zadnjega žeblja, do zadnje ekstaze, do zadnjega splatterja. Njegovo mučenje Jezusa Kristusa je tako ekscesno, tako grizlijevsko, tako izčrpno in tako nadrealistično, da ves čas meji na samoparodijo. Kot da jih Jezus faše za vsak evangelij posebej. Kristusov pasijon, tako predvidljiv kot Titanik, tako morbiden kot Izganjalec hudiča, tako monoton kot Golgota, tako perverzen kot Salo, tako depresiven kot nemški renesančni kič in tako eliptičen kot pogovor med nogometnimi fani, izgleda kot B film, ki hoče vnovčiti trenutno obsedenost z Gospodarji, izgubljenimi civilizacijami, kostumskim barbarstvom in mrtvimi jeziki (oh, in smrtjo, džihadskim fundamentalizmom, križarsko norostjo in teološkim kanibalizmom), toda laik se še dolgo v noč sprašuje - zakaj tega fanta, najbolj nadarjenega mizarja Galileje, tako mučijo? Zakaj je moral tako trpeti? Zakaj se zgodi, kar se zgodi? Kaj se je zgodilo pred izdajo? Zakaj so Judje zahtevali eksekucijo Jezusa Kristusa, svojega "Kralja" - in zakaj Melov Jezus izgleda kot Kralj kristjanov? In zakaj se Monica Bellucci ne sleče? Da odgovorov na ta vprašanja ni, je z verskega vidika morda sprejemljivo, s filmskega pa ne. No, in zdaj si predstavljajte, da Jezusa ne bi križali.