Globlje ko padam, bolj se širi moje vidno polje. Šele zdaj sem lahko opazil, da je na robu kamnite ograje zgoraj na verandi še vedno šopek, s katerim sem jo hotel pričakati. Dva cvetova sta bela in tretji je oranžen, to dobro vidim skoz medlo pršljivo sivino. V meni je vonj njene kože, razpira se v moje tkivo kot pestiči tulipanov in semenasto prši za rob moje zavesti. Čudim se, da so zvezde manjše od mojih zenic, utripnem z očesom in jih zbrišem s svojega horizonta. Ne vem, odkod prihaja vame naval svetlobe, zdi se mi, da v zaprtem pogledu za mojimi vekami od zunaj objemam vesolje. Ozvezdja negotovo migotajo kot planktoni v preseku podvodnega žarka, angeli nežno utripajo s krili in povzročajo kozmični veter. Po črnih luknjah se skrivajo duše zaljubljencev, valovi topline potujejo proti božjemu ušesu. Nekje v praznini razpeta med prah potuje podoba in se razpušča kot sled reaktivca. Otrok sem, ležim v veliki mehki postelji in si odejo tiščim čez glavo. V sobi je še vonj stare matere, nje pa ni nikjer. Noč je, okno je priprto in se z lesenim tleskom odpira in zapira. Od zunaj v prostor prihaja zateglo škripanje, kdove kakšne pošasti s pestmi tolčejo po steni. Od vsepovsod se noter prihuljeno plazijo volkovi, slišim škrtanje njihovih zob, čutim mokro puhtenje njihovih jezikov. Grabijo po moji odeji, ne zmorem se upirati, ko jo potegnejo z mene. Davi me groza, po glavi se mi podi ena sama misel: kako me bo Bog sestavil iz ostankov v volčjih trebuhih.