Med domobranci se je veselo razpoloženje takoj spremenilo, ko so jih začeli s silo trpati na vlake. Angleža Nicolsona je to spominjalo na deportacije v nemška koncentracijska taborišča: »Začeli so tolči po stenah vagonov in kriče preklinjali, ne partizanov, temveč nas, ki smo jih prevarali, jim lagali in vsaj moške poslali v gotovo smrt. Prizor se je pojavljal dan za dnem, dvakrat na dan.« Britanci so pripeljali tanke, beguncem so pregledovali nahrbtnike in žepe ter jim jemali fotoaparate, nože, nalivna peresa in druge dragocenosti. H Krenerju so prihajala sporočila o izdaji, vendar ni ničesar ukrenil, da bi rešil svoje može. Medtem ko je na tisoče mladih moških odhajalo v smrt, so bili njihovi voditelji paralizirani. Tehtnico je prevesilo pričevanje zdravnika Janeza Janeža , ki je spremljal domobrance in je 30. maja 1945, ko je bilo že skoraj prepozno, predal dokaze, kam vlaki v resnici vozijo domobrance. Podpolkovnik Emil Cof je svojim oficirjem takoj ukazal, da se razpustijo in gredo vsak svojo pot. Dr. Meršol je izvedel, da nameravajo poslati nazaj tudi slovenske civilne begunce, vendar mu je Johnson zagotovil, da jih proti njihovi volji ne bodo poslali v Jugoslavijo.