Globje ko padam, bolj se širi moje vidno polje. Šele zdaj sem lahko opazil, da je na robu kamnite ograje zgoraj na verandi še vedno šopek, s katerim sem jo hotel pričakati. Dva cvetova sta bela in tretji je oranžen, to dobro vidim skoz medlo pršljivo sivino. V meni je vonj njene kože, razpira se v moje tkivo kot pestiči tulipanov in semenasto prši za rob moje zavesti. Čudim se, da so zvezde manjše od mojih zenic, utripnem z očesom in jih zbrišem s svojega horizonta. Ne vem, od kod prihaja vame naval svetlobe, zdi se mi, da v zaprtem pogledu za mojimi vekami od zunaj objemam vesolje. Ozvezdja negotovo migotajo kot planktoni v preseku podvodnega žarka, angeli nežno utripajo s krili in povzročajo kozmični veter. Po črnih luknjah se skrivajo duše zaljubljencev, valovi topline potujejo proti božjemu ušesu. Nekje v praznini razpeta med prah potuje podoba in se razpušča kot sled reaktivca. Otrok sem, ležim v veliki mehki postelji in si odejo tiščim čez glavo. V sobi je še vonj stare matere, nje pa ni nikjer. Noč je, okno je priprto in se z lesenim tleskom odpira in zapira. Od zunaj v sobo prihaja zateglo škripanje, kdove kakšne pošasti s pestmi tolčejo po steni. Od vsepovsod se v sobo prihuljeno plazijo volkovi, slišim škrtanje njihovih zob, čutim mokro puhtenje njihovih jezikov. Grabijo po moji odeji, ne zmorem se upirati, ko jo potegnejo z mene. Davi me groza, po glavi se mi podi ena sama misel: kako me bo Bog sestavil iz ostankov v volčjih trebuhih.