»Razumem,« reče gostitelj in si navije desni uhelj. »S prepričevanjem torej ne bo nič.« Enid s pogledom ošine gostitelja. Opazi hudobijo v njegovih očeh; čuti jo na svojem tilniku. »Napni ušesa,« ji zašepeta gostitelj. »Dajem ti na izbiro: privolila boš, da ostaneš tukaj, pri meni, ali pa bom namignil svojim možem, da bodo zgrabili tvojega soproga in mu odsekali glavo. Pa ne le to: prisilil te bom, da jih boš gledala.« Enid podrgne ustnico ob ustnico in se nasmehne svojemu gostitelju, vendar pomislim, da se mukoma sili izreči besede, ki ji ne prihajajo od srca. »Preizkušala sem moč tvojih čustev,« šepne v odgovor. »Vendar ne smeš ubiti mojega moža, če nima orožja pri sebi. Res je, naveličal se me je. In jaz sem se naveličala njega. Navsezgodaj zjutraj pošlji svoje može v najino spalnico. Erec se jim bo morda poskušal upreti, vendar ga bodo premagali.« Gostitelj se zastrmi v Enid kakor volk. »Potem pa,« povzame Enid, »lahko narediš z njim, kar te je volja. Meni nič mar.« Gostitelj vstane in se pretegne. Objame Ereca in mu zaželi mirno noč. »Bog naj te varuje,« reče. V tem trenutku mi je z vznožja kamnitih stopnic udaril na ušesa žvenket. Naglo sem zavil svoj kamen v krpo, ga skril pod prečni tram in stopil k vratom. Po stopnicah se je vzpenjal Anian in tolkel po zidu s kovinsko zajemalko. »Zakaj uganjaš tak trušč?« sem vprašal. »Nič boljši nisi od Izzie. Ko je nekoč prišla sem gor, je tudi tolkla po steni s palico.«