Na tržnici se vedno kaj dogaja, tudi tokrat je živahno. Kljub pozni uri se je velika množica zbrala okrog skupine glasbenikov. Štirje godci so stalno ubirali eno in isto melodijo. Trije so tolkli na boben, četrti pa je iz piščalke izvabljal podoben zvok kot indijski fakirji, ko krotijo kače. Na koncu je piščalkar podkrepil živahen ritem s sodniško piščalko. Mladci in mladenke so plesali kot za stavo. Stopila sva bližje, da si ogledava, kako poteka "srednjeafriška rejv zabava". Vsak plesalec, plesalka ali par je v skodelico vrgel nekaj denarja in tako plačal svoj nastop. Nato je minuto, kolikor je trajala pesem, sledil divji ples, poln akrobatskih skokov. Plesalci so v svojem nastopu predstavili vse svoje plesno znanje, ves svoj občutek za ritem in vso svojo gibčnost. Čim je piščalka utihnila, se je razleglo vriskanje, s katerim so gledalci nagradili plesalce. V soju sveč se je svetila potna črna koža in bliskale črne oči. Nekajkrat sem fotografiral. Čim se je zabliskalo, se je krog ljudi razmaknil. Glasbeniki so stopili do naju in zahtevali, da v skodelico za vsak posnetek vržem sto frankov. Zadevo so vzeli strogo profesionalno, niso dali nič količinskega popusta, zato sem hitro odnehal.