Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bistvo tožnikovih očitkov v tem, da vlagateljica Ž.Ž. ni bila upravičena zahtevati izdaje sporne odločbe, saj ni imela pooblastila za vložitev zahteve s strani ostalih solastnikov hiše, med drugim tudi tožnika. V takem primeru pa ne gre za ničnostni razlog iz 4. točke 279. člena ZUP, saj je bila zahteva za izdajo odločbe dana – vložila jo je Ž.Ž. in tej stranki (Ž.Ž.) je bila odločba tudi izdana. Bistveno je, da A. d.d. odločbe ni izdal samoiniciativno. Dejstvo, da tožnik zahteve za izdajo sporne odločbe ni vložil, namreč še ne pomeni, da je bila odločba izdana brez zahteve stranke. Ž.Ž. je v upravnem postopku nastopala kot vlagateljica in s tem kot stranka upravnega postopka (1. odstavek 42. člena ZUP), ne pa kot tožnikova pooblaščenka. Tožnik v odločbi ni nikjer poimensko naveden. V zadevi torej ne gre za vprašanje, ali je bila odločba izdana brez zahteve stranke, temveč za vprašanje, ali bi moralo biti tožniku kot solastniku objekta omogočeno, da v postopku sodeluje kot stranski udeleženec. Tožnik torej očita nepravilno uporabo materialnega prava in kršitve določil upravnega postopka, ki pa bi jih moral uveljavljati z drugimi pravnimi sredstvi (npr. s pritožbo, obnovo postopka). Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.