Zoper to sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožnik ter predlaga njeno spremembo, podredno pa razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sodišče ni odločalo o delu postavljenega zahtevka, ki se nanaša na prijavo v socialno zavarovanje, niti ni sojenja o tem delu zahtevka izločilo iz spisa za sojenje v novi zadevi, zaradi česar ostaja ta del zahtevka nerazsojen. Po mnenju pritožbe je ob upoštevanju 1. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996, 18/1996, 34/1996, 87/1997, 3/1998, 106/1999, 81/2000, 97/2001) prijava v socialno zavarovanje po naravi stvari pravna posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja in vpisa delovne dobe v delovno knjižico, saj se te pravice vežejo na delovno razmerje in drugače sam vpis delovne dobe nima pravne podlage in ne pomeni ničesar, temveč ostaja stanje enako - s 25.02.2005 je tožnik odjavljen iz socialnega zavarovanja. Sodišče bi torej moralo odločiti tudi o prijavi v socialno zavarovanje za enako obdobje po osnovi minimalne plače, kot je tožnik zahteval. Če suspenz pomeni odjavo iz zavarovanja, potem ni podlage niti za vpis delovne dobe, če pa suspenz pomeni dolžnost plačevanja prispevkov, potem je potrebno tožniku poleg vpisa delovne dobe priznati tudi prijavo v socialno zavarovanje ter plačilo predpisanih prispevkov. Po tožnikovem mnenju sodišče v primeru ugotovitve zakonitosti izredne odpovedi ne bi smelo niti delno ugoditi njegovemu zahtevku, saj je izredna odpoved lahko samo zakonita ali pa nezakonita, pri čemer bi bil v takem primeru njegov zahtevek lahko le v celoti utemeljen, in ne nekaj vmes. Opozarja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v 3. alineji 1. odstavka 111. člena ne veže nastanka pravnih posledic na pravnomočnost obsodilne sodbe ali na potek 6 mesečnega dejanskega prestajanja zaporne kazni, temveč zadostuje zgolj izrek take zaporne kazni, pri čemer je bila toženka že 03.05.2005 obveščena o tem, da je bil tožnik s prvostopno sodbo obsojen na 11 mesečno zaporno kazen in so roki za izredno odpoved že takrat pričeli teči. Po mnenju pritožbe je napačno stališče sodišča, da je najprej moral poteči šest mesečni rok za suspenz pogodbe o zaposlitvi in je šele potem začel teči rok za izredno odpoved ter da se suspenz pogodbe o zaposlitvi lahko podaljšuje. Šestmesečni rok suspenza je tako začel teči že s 24.02.2005, ko je bil tožnik priprt in se je iztekel že 24.08.2005. Če pa je suspenz začel teči šele 03.05.2005, potem je tožnik za čas neobstoja suspenza od 24.02.2005 do 03.05.2005 upravičen do vtoževanih zahtevkov. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožena stranka šele 17.11.2005 na podlagi tožnikovega zagovora zvedela za pravnomočnost kazenske sodbe. Če bi bila skrbna, bi se lahko seznanila s stanjem kazenskega postopka svojega delavca, ne pa se šele v pravdi izgovarjala na nevednost.