»Uboga duša!« je rekel Thomas. »Še tega ni vedela, ali si sploh živ. Dokler ji nisva midva povedala, seve. Ko so te ji odvzeli, so jo pustili v prepričanju, da si bil bolehen in si umrl.« »Mislila je, da so te pokončali, in pika,« ga je dopolnila Maggot. »Povedala sem ji, da si odraščal na imenitnem posestvu.« »Bi jo lahko videl?« sem hripavo rekel. »Prosim! Kje živi?« Thomas je spet tlesknil z jezikom. »Tega ti ne moreva povedati.« »Rekel si, da mi bosta pomagala.« »Nekaj bom storil zate,« je dejal Thomas, »in sicer, odnesel ji bom sporočilo. Veliko tvegam, da veš. Povedal ji bom, da jo želiš videti in da ti ni mar njeno poreklo.« »Moja mati je!« sem kriknil. »Boji se,« me je posvarila Maggot. »Ampak ne mene.« »Deloma že,« je rekel Thomas. »In sira Williama.« »On ne bo izvedel,« sem strastno zatrdil. Thomas se je zastrmel vame in počasi priprl oči. »Kmalu grem na pot,« sem dejal, »ne gre drugače. Vendar samo za šest tednov. Jo bosta obvestila?«