»Kje imaš pištolo?« je ta vprašali očeta. »Pištolo?« se začudi ata. »Zadnjikrat sem jo imel v rokah, ko sem bil pred pričetkom vojne na orožnih vajah.« »Skrivaš jo,« se zadere na ata. »Pojdi ponjo v zgornje prostore, gotovo jo tam skrivaš.« Ata je bil preveč pošten, da bi kdaj lagal. Ni hotel oditi in ni se ganil z mesta ob postelji v kotu sobe. Gotovo ga je tudi strah prikoval na mesto. V napeti tišini so nenadoma, drug za drugim počili streli. Kot iz uma smo z grozo dojemali prizor: ata se je zgrudil na tla ob postelji in gledali smo vanj kot v prikazen. Počasi je ob njem polzela kri in se zbirala v lužo na podu. Trije možje so hladnokrvno odšli, še prej pa mami zagrozili, da dve uri ne sme nobenemu javiti atove smrti: niti policiji, niti zdravniku ali duhovniku. Verjetno se tudi brez tega ukaza tisto noč ne bi nihče ganil iz hiše. Bil je en sam vek in tarnanje. Sam Bog ve, kaj je takrat občutila mama, ko se je nanjo sesulo breme vdove s tolikimi sirotami. Bila je v osmem mesecu nosečnosti. Zadnji otrok, deklica Irma, se je rodil za božič 1943, dva meseca po očetovi smrti.