Takšne nesreče zaradi velikanskih stroškov in včasih številnih žrtev seveda ne morejo biti tema le akademskih razprav o trdnosti konstrukcij, ampak vedno prizadenejo tudi javnost. Ob tem se neizogibno zastavi vprašanje, kdo je kriv za neuspeh. Preden na vprašanje ne bomo odgovorili, je vredno citirati ameriškega sodnika, ki je takole komentiral svojo razsodbo po neki odmevni gradbeni polomiji: »Dobra presoja inženirja je običajno rezultat izkušenj. In izkušnje so pogosto rezultat slabe presoje.« Z drugimi besedami: upošteval je, da se vsi Izidorji, ki se s svojimi načrti podajajo v neznano, po naravi stvari največ naučijo ob neuspelih poskusih. Neznanje pa nikoli ni edini razlog za neuspeh. Ali kot je že davno tega pojasnil Thomas McKaig v svoji knjigi Gradbeni neuspehi, sloviti zbirki opisov nesreč, ki naj bi kot opomin služila vsem, ki se ukvarjajo z velikimi projekti: »Običajno gradnje odpovedo zaradi človeške neumnosti, malomarnosti in pohlepa.« Če temu dodamo še nevsakdanje okoliščine, kot so potresi, požari, teroristični napadi itd., je najbrž očitno, da po dogodku krivca pogosto ni mogoče najti. Ni se lahko sprijazniti z dejstvom, da se v drznih načrtih vedno skriva kal neuspeha. Vendar pa konstruktorji, ki se s svojimi zamislimi podajajo v neznano, niso neodgovorni. Sledijo le tisočletni tradiciji, ki jo odlikujejo tudi občudovanja vredni uspehi, ob katerih je na ruševine kaj lahko pozabiti.