Edvard Kopušar konzule uvršča (Častni konzuli, 1990) v »skupino organov za vodenje in ohranjanje mednarodnih odnosov,« Stuart H. Graham (Ameriška diplomatska in konzularna praksa, 1936) je mesto konzulov v tej druščini opisal z Jack of all trades, deklico za vse. Poleg konzulov v to skupino namreč sodijo še veleposlaniki, in medtem ko je veleposlaništvo politično predstavništvo, je konzulat predstavništvo, ki ščiti interese dotične države in njenih državljanov, nima pa politične funkcije. Vendar je ustanova konzula ugledna in častivredna ustanova, s skoraj tisočletno tradicijo. Razvila se je med 11. in 13. stoletjem, pod vplivom trgovanja med sredozemskimi in bizantinskimi državami. V tem času, piše E. Kopušar, so bili konzuli predstavniki trgovskih združenj, ne pa uradni državni organi. V modernih državah 16. stoletja so konzularne funkcije, ki niso bile več le trgovske, temveč tudi politične, opravljali uradni predstavniki države. Ta jih je bodisi imenovala in pošiljala v določena mesta v tujini (consuls missi), bodisi jih je izbrala na licu mesta (consuls electi), za oboje pa je bilo značilno, da njihovo državljanstvo ni bilo pomembno, za svoje delo pa niso bili plačani, temveč so se poleg tega ukvarjali še s trgovino ali kako drugo lukrativno dejavnostjo. Lahko pa so pobirali takse. Po letu 1648 in t. i. westfalskem miru so se razvile institucije stalnih diplomatskih misij, trgovci so prišli pod pristojnost zakonodaje držav, v katerih so delovali, konzuli pa so zgubili sodno in politično funkcijo, njihova glavna naloga je bil splošen nadzor nad trgovino in plovbo države, ki so jo predstavljali, v tujini. Povečanje mednarodne trgovine in transporta na začetku 19. stoletja pa je znova okrepilo pomen konzulov. Nekdanji konzuli missi so bili še naprej državni funkcionarji in uslužbenci (consuls de carriere - karierni konzuli), niso pa imeli več pravice pobiranja taks in biti so morali državljani države, ki so jo predstavljali. Hkrati so še naprej obstajali konzuli, ki so bili izbrani na licu mesta, kajti lajšali so prodiranje na tuje trge. Vendar slednji niso bili več državni funkcionarji, temveč so bili pooblaščeni le za opravljanje določenih konzularnih funkcij, za katere niso bili denarno nagrajeni, temveč so koristili čast in ugled, ki jim ga je nudil položaj (consuls honoraire - častni konzuli), pa tudi, piše E. Kopušar, »neke vrste monopol v gospodarskih stikih države, ki so jo zastopali na trgu, kjer so svoje funkcije opravljali, ne da bi za to jemali takse«. Takšna delitev na karierne in častne konzule pa velja še dandanes.