srednje velikih industrijalcev, trgovcev in obrtnikov), Himmler in Göring, ki se je medtem vrnil iz Švedske, kamor je ranjen po propadlem puču pobegnil, pa sta zagovarjala povezavo z desnico. Jasno, Strasserja in Goebbels so izhajali iz malomeščanskih krogov, Göring in Himmler pa iz višjega meščanstva. Hitlerju je nekako le uspelo pomiriti razgrete strasti in poenotiti stranko. Volitve leta 1928 so bile za stranko veliko razočaranje. Kriza, ki je zajela državo, je bila v glavnem odpravljena, ljudje so upali, da bodo končno dobili kruh, red in delo, zato ekstremistom niso bili naklonjeni. Nacistom je uspelo pridobiti vsega ducat parlamentarnih sedežev, tako da so postali najmanjša od devetih strank, kolikor jih je prišlo v rajhstag. Resda so dobili okoli 108 tisoč glasov, a le od strankarskih članov oziroma najtesnejših privržencev, od neopredeljenih volivcev pa le malo. Firer je zato stranko reorganiziral. Najprej je ločil strankino levico, Goebbelsa je poslal za gauleiterja (strankinega pokrajinskega vodjo) v »rdeči« Berlin, ki je bil socialdemokratska trdnjava, Georga Strasserja je obdržal za organizacijskega vodjo, Otto pa je šel v strankin časopis. Na novo so organizirali tudi SA, čisto po vojaškem vzorcu. Zdaj je imela že