Ko smo prispeli v tipično otoško vasico, nas je sprejela nasmejana Hristosova mama in nam razkazala značilno kmečko hišo. Njihova je bela z zeleno dvoriščno ograjo, okni in vrati, ki vodijo v en sam prostor z mizo, steno pa krasijo poročne fotografije ter slike otrok, pisani keramični krožniki in vezeni prtiči. Na pol višine nad tlemi sta ob steni za zavesami dve spalni niši, ena za starše, druga za otroke. Pa shramba za žito z loputo… Veseli, da me zanima, so mi vsak detajl navdušeno pojasnili. Na dvorišču mi je pogled pritegnila posoda z bujno baziliko. Še opazila nisem, kdaj je gospodinja odpeljala otroke na sladoled, mi pa smo se sprehodili po vasi. Na trgu pred edino taverno so bile že postavljene mize in stoli ter ojačevalci za glasbenike. Tradicionalne bele hišice s svetlo modro obrobo posnemajo tudi novejše gradnje, ki pa imajo več prostorov in predvsem kopalnico. Hrepenenja domačinov so pravzaprav zelo skromna in zdi se, da dobro vedo, kaj je res pomembno v življenju. Ko smo se vrnili, sta na dvorišču že stali pogrnjeni mizi, ena za otroke, druga za odrasle.