čni svetovalec spremljal razstavo proizvodov britanskega kolonialnega imperija. Agatha se je težko ločila od majhne hčere, toda potovanje v Južno Afriko, Avstralijo, Novo Zelandijo, Kanado in Ameriko je to odtehtalo. Po vrnitvi v London je moral Archie iskati novo zaposlitev, kar leta 1923, ko je bilo na milijone brezposelnih, ni bilo lahko. V tem času je kar tako, »mimogrede«, napisala dve knjigi in menjala založnika. Sedaj ni bila več neizkušena pisateljica. Novi založnik John Lane ji je obljubil deset odstotkov tantiem od dvatisočega prodanega izvoda in polovico prihodka od gledaliških izvedb. Sedaj je bila s pisanjem že tako zaposlena, da se je odločila imeti lastnega agenta, ki bo skrbel za poslovne zadeve. Našla ga je v Edmundu Corku, ki je ostal njen agent naslednjih petdeset let, in prav toliko let je bila zvesta založbi William Collins. Njeno pustolovsko komedijo Skrivnost dimnika imajo nekateri za njeno najbarvitejše delo, ki temelji na motivu »žabjega kralja«. Kritiki so pogosto navajali nekatere izraze in opazke iz tega dela ter z njimi dokazovali, da je sovražna do tujcev. Zaničljivi izrazi za južnjake, zveza »francoski idiot« ali pa stavek: »Tujci morajo navsezadnje računati na to, da bodo ustreljeni,« so seveda lahko izrazi ksenofobičnega angleškega srednjega sloja, ki so morebiti vplivali tudi na Agatho. Podobno je opisala tudi svojo gospodično Marple, ki naj bi se ji nikoli ne uspelo popolnoma odreči viktorijanskemu mnenju o tujcih, saj naj bi pri njih človek nikoli ne vedel, kaj je z njimi narobe. To je nenavadno, saj je pisateljica veliko potovala in je pogosto vzela na muho tipične otoške predsodke. Bolj problematičen je bil njen odnos do Židov. V njenih pripovedih so večinoma bankirji z značilno »tolstim rumenim obrazom in s črnimi očmi, tako nepredirnimi kot pri kobri«. Ali pa ko v nekem drugem romanu opisuje, kako so vaški prebivalci sprejeli vest, da se je v vas preselila židovska družina: »Da - Židje! O seveda, zelo so bogati. Nihče jih ne bo obiskal, to se razume samo po sebi.« Toda niso samo pisci kriminalnih romanov ponavljali več kot sto let starih literarnih stereotipov o Židih. Verjetno se niso zavedali, da prepričanje, da so Židje v svojem bistvu »neangleški« in s tem »tujci«, vodi k prikritemu antisemitizmu.