Talibanska prizadevanja pa so vsaj deloma podobna Sizifovim. Kljub vojaški premoči in trgovanju z ozemlji jim namreč ni uspelo zasesti vse države, pa tudi če bi jim to za nekaj časa uspelo, bi s svojo zmago zagotovo zanetli kakšen širši spopad. Če ne drugega, bi se v afganistanske zadeve kar odkrito vpletle nekatere sosede. Lani jeseni je Iran na mejo z Afanistanom že poslal skoraj četrt milijona svojih vojakov, češ da bodo imeli tam vojaške vaje. Vendar tudi ni skrival, da bo z njimi prestopil mejo, če bi talibani zasedli celotno državo. Talibanske nasprotnike namreč bolj ali manj odkrito podpirajo vse sosednje članice Skupnosti neodvisnih držav, v zadnjem času celo Moskva. Tudi Turčija ni ravnodušna, nikakor si ne želi talibanizacije turkofonskega juga nekdanje Sovjetske zveze. Talibane, ideološko in versko najbližje skrajno ortodoksnim vahabitom v Savdski Arabiji in nekaterih emiratih, je vojaško podpiral le Pakistan, pa še tu je vprašanje, ali jih je res, denarno pa nekateri krogi iz omenjenih arabskih držav, in kolikor je bilo mogoče naslutiti, tudi nekaj naftnih družb s tihomorske obale. Vsak zaradi svojih koristi, še najbolj zaradi naftovoda, ki naj bi ga kot najkrajšo povezavo med Kaspijskim jezerom in Tihim oceanom potegnili prav prek Afganistana in Pakistana. Takšen naftovod bi tema dvema državama gospodarsko veliko prinesel, Iran in druge države na obalah Kaspijskega jezera pa bi izgubile precej svojega vpliva v naftnih zadevah, Afganistanu in Pakistanu pa bi prinesel tudi nekaj več varnosti. Nekateri v naftnih družbah so bili menda prepričani, da lahko v Afganistanu prav talibani zagotovijo trdnost, v Pakistanu pa so nekateri menili, da bi lahko prav s pomočjo zavezniških talibanov svojo državo malce razširili proti zahodu. Tisti, ki so talibane podpirali na Arabskem polotoku, pa so si verjetno njihovo afganistansko oblast zamišljali kot most za razširjanje vahabitskega islama v države na jugu nekdanje Sovjetske zveze. Za zdaj bi lahko zapisali, da so stavili na napačnega konja.