Tisti, ki so prišli na njegovo glasbeno delavnico v pionirskih časih ljubljanske Druge godbe, so zamaknjeno pripovedovali, da je tiho vstopil, pomolčal, prijel za bas in čoknil po struni. Nobenega verbalnega namiga, kaj bodo igrali. Počasi so začeli igrati z njim. Godbo so improvizirali. Takšne glasbene drže, pristopa do glasbila in soglasbenikov tukajšnji prostor ni bil ravno vajen. Peter Kowald ga je počasi iskal v šestdesetih letih v rodnem univerzitetnem Wuppertalu, ko je začel muzicirati s someščanom Petrom Brotzmannom, z Alexandom von Schlippenbachom. To so bili nemški in evropski pionirski začetki svobodne improvizacije v glasbah, ki se je zgledovala in takojci odmikala od ameriških freejazzovskih vzorov. Obenem se je napajala pri nemških ekspresionističnih slikarjih in glasbah sveta. Kowald nikdar ni tajil, da mu je srečanje s tuvanskimi glasbeniki spremenilo pogled na večdimenzionalen glasbeni svet. Izmojstril je svojo basovsko igro, ki je postajala vse bolj telesna. Med prvimi je začel na basu igrati solo, a igral je tudi s plesalci, spremljal je neme filme, tako tudi pri nas v Kinoteki pred dvema letoma. In vedno je odkrito izražal svoja svobodomiselna politična prepričanja, ki jih je hotel prelivati v bogastvo glasbenega zvenenja. V zadnjih letih se je nenehno preizprašujoče vračal v svet, ki ga v iskanju osebnega izraza zapustil, k jazzovski tradiciji, k Albertu Aylerju. 58-letnemu glasbeniku je zastalo srce na domu svojega newyorškega soborca in basovskega sodruga Williama Parkerja.