Ko je drugo jutro Meta tiho vstopila v hčerino sobo, jo je na svoje veliko presenečenje našla oblečeno in popolnoma urejeno. Sedela je za pisalno mizo in trgala neke papirje, očividno pisma. "No, mama, ali ti je včeraj uspelo najti katero tvojih zvez?" Govorila je hladno, vzvišeno, zafrkljivo. "Moj Bog, kaj ji je spet? Tako se je obnašal njen oče nekaj časa pred tem, ko je napravil samomor." "Kakšne zveze? Človek se muči in trudi, da bi vas izvlekel iz homatij, v katere se zapletate, in kaj ima v zahvalo? Najprej Milan s svojo partizanščino, zdaj ti." "Ne, mama. Nasprotno. Mislim, da si imela prav. In domnevam, da so vsi tvoji včerajšnji telefonski razgovori imeli neko zvezo z menoj, mar ne?" "Da." je odvrnila nejevoljno. "Našla sem neko svojo staro znanko. Je že v penziji, toda privatno še vedno ordinira. Rekla je, da danes lahko prideva, da te pregleda." "Dobro. Nekaj takega sem slutila. Vidiš, da sem že napravljena." Odpeljali sta se s taksijem do najimenitnejše vilske četrti v mestu.