je Ramon z zobno ščetko v ustih pravkar zaklical iz kopalnice: »Erika, ali se zdaj že pogovarjaš sama s seboj?« Sofijo je odneslo z moje postelje kot raketo. Namenila mi je pogled, ki ga ne bom pozabila do konca svojih dni. Nato je stekla proti vratom. »Ostani vendar tukaj, Sofija!« sem zaklicala in stekla za njo kar gola, kakršna sem bila. »Ti bom vse pojasnila.« »Kar prihrani si svoja pojasnila,« je zarohnela. Toda videla sem, da joka. Tedaj se je na vratih pojavila moja mama. »Ničesar ni bilo mogoče spremeniti,« je žalostno rekla in nekoliko nemočno dodala: »Ampak Erika je res ves čas razmišljala o tebi.« »Ja, saj vidim,« je zahlipala Sofija, kajti vrh vsega je v tem hipu iz kopalnice stopil še Ramon v Adamovem kostumu. Sicer je takoj odskočil, toda zgrešil je kopalniška vrata in pristal na mojem radiu in zvočnikih. Močno je zaropotalo. Ramon se je med padcem očitno obrnil, kajti ležal je na tleh in krvavel iz precej velike rane na zadnjici. Moja mama je zgroženo vila roke, a se že spopadala s smehom. Jaz sem vsa trepetala in kot vkopana gledala Sofijo. Ta pa se je že zbrala in maščevalno rekla: »Rit od te riti bo treba šivati. Upam, da bo močno bolelo.« Nato je odšla, ne da bi mi naklonila en sam pogled. Moja mama pa si je z dlanmi zakrila usta in tiho stokala. Nato pa se ni mogle več obvladati in je planila v smeh.