Tako kot pravijo extremovci, startamo na moč, potem pa samo še pospešujemo. Res smo startali na moč, saj mi števec kaže krepko čez 40. Poskušam voziti v zavetrju, da prihranim čim več moči. Toda že po nekaj kilometrih zaviram, ker se skupina Merckxovih kolesarjev ustavi, baje so šli odtočit ... Spet poženem, lovim in ujamem skupino. Priključim se na rep in tiho molim, naj le vse srečno mine. Ves čas se vzpenjamo in spuščamo, same ravnine je zelo malo. Peljem po desni strani cestišča, tam se počutim najvarneje. Pogledujem na uro, koliko časa že vozim, pa si pravim, ja, punca, čas je, da poješ tablico ali gel. Ugriznem v energijsko tablico, drugo spravim pod hlačnico dresa, popijem in že se začenja klanec. Tukaj se malo razredčimo, grizem naprej, dohitim kolesarja, ki glasno komentira in preklinja. Pa kaj ko ga skoraj nič ne razumem, grem naprej in spet spust. Pogledam na števec, kajti zdelo se mi je, da resnično letim si o ... Seveda zagledam 76 km/h, raje ne glej več, si pravim, dam si duška, kajti cestišče je lepo, brez luknje ali razpoke. Pospešim naprej, zadovoljna si rečem, kako je to noro ...