»Moje sanje so sestavljene iz dveh delov: najprej sem z mojo dokaj novo prijateljico urejala stanovanje neki tretji ženski, ki jo v resnici obe sovraživa. Belili sva ji stene in polagali parket. Ko sva končali, sva se odločili, da greva v neko drugo hišo v vasi, kjer v resničnem svetu živi nek zapit moški. Vstopili sva in zagledali njegovo sestro (v resnici je sploh nima), ki je pospravljala po kuhinji. Nekaj časa sva jo opazovali, medtem pa se je moja prijateljica spremenila v tisto žensko, ki je ne marava (in sva ji malo prej belili stanovanje). Sestra tistega moškega je rekla z obžalujočim glasom: ‚Oh, poglej, kaj se mi je zgodilo?’ Pokazala je na tla, kjer je bil nek predmet, pokrit z odejo. Odgrnila sem odejo in pogledala, kaj se skriva spodaj: videla sem glavico dojenčka, črnčka, odrezano od telesa, imel je le vrat in roke. Vse je bilo krvavo, dojenček pa je tiho jokal in krilil z rokama. S prijateljico sva se obrnili in odšli iz hiše. Nekaj časa sva zadrževali solze, potem pa sva obe začeli hlipati. V drugem delu sanj sva se iz vasi hitro odpravili v bližnji kraj in moja prijateljica je spet dobila svojo pravo podobo. Ko sva prišli do trga, sem zagledala avto svojega nekdanjega fanta. Izkazalo se je, da organizira tekmovanje v plavanju. Tudi sama sem tekmovala (in z vznemirjenjem pričakovala start), pri tem pa poskušala vzpostavit stik z njim (imel je tudi vlogo trenerja), ampak mi ni posvečal nobene pozornosti. Na vrhuncu tekme sem s čeljustjo z vso močjo udarila ob rob bazena. Bolečina je bila huda, tekla je kri… Nihče mi ni pomagal. Potem sem se zbudila.