Objavljeno pismo v Mladini, o katerem smo govorili na začetku članka, je bil odkrit poziv k razpravi o priznavanju manjšinskih pravic narodom nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. A tudi po objavi poročila je med državnimi funkcionarji očitno zavladal tihi konsenz, da o tej temi ne bodo soočali mnenj s predstavniki manjšine. Viri, ki se pojavljajo v poročanju o položaju manjšin, so neverjetno skopi in se ponavljajo. Vključujejo vse tri avtorje raziskave – dr. Vero Kržišnik Bukić, dr. Vero Klopčič in dr. Mirana Komaca ter za področje pravic nemške manjšine dr. Dušana Nečaka; s tem je področje ekspertov, vsaj tako se zdi, izčrpano. Kot viri se s strani zastopnikov manjšinskih interesov pojavljajo predsednik koordinacije zvez in društev narodov nekdanje Jugoslavije dr. Ilija Dimitrievski, Fahir Gutić, predsednik Bošnjaške kulturne zveze, Admir Baldić, član Bošnjaške kulturne zveze, Milenko Vakanjac, Roberto Battelli, poslanec italijanske narodne skupnosti. V zvezi s pravicami obravnavanih skupnosti se oglašata še varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek in njegov namestnik Jernej Rovšek. V pregledanih prispevkih in člankih ni opaziti, da bi se člani vlade oglašali – z izjemo dr. Milana Zvera, ki je potrdil, da se je pred volitvami srečal s člani koordinacije.19 Med državnimi funkcionarji je edino izpostavljeno ime Janez Obreza, vršilca dolžnosti direktorja Urada za narodnosti, ki se pojavlja kot naročnik raziskave. Toda po objavi raziskovalnega poročila tudi Obreza ni več pripravljen dajati odgovorov na vprašanja novinarjev, saj pravi, da tema ne sodi v področje delovanja urada, kar navajajo različni mediji. Ministrstvo za kulturo, ki je po navedbah vlade pristojno za uresničevanje pravic omenjenih skupnosti, pa je še mesec dni po objavi raziskave na spletni strani zavrnilo udeležbo predstavnika v radijski oddaji Studio ob 17 z utemeljitvijo, »da bodo na javno razpravo o tem pripravljeni šele, ko bodo zadeve dovolj preučene«.20 Iz tega sledi, da se je vlada načrtno izločila iz javne debate in ji s tem odvzela težo.